Gospa vpraša:
"Po koliko prodajate jajca"?

Stari prodajalec odgovori:
"0.50 centov za jajce gospa".

Gospa pravi:
"Vzela bom 6 jajc za 2.50 evra ali odšla".

Stari prodajalec ji odgovori:
"Kupite po ceni, ki jo želite, gospa. To je zame dober začetek, ker danes nisem prodal niti enega jajčka in potrebujem to za življenje ".

Kupila je jajca po barantanski ceni in odšla z občutkom, da je zmagala.

Sedla je v svoj fensi avto in šla s prijateljico v elegantno restavracijo.

S prijateljico sta naročili, kar sta želeli. Nekaj sta pojedli in pustili veliko tega, kar sta naročili.

Plačali sta račun, ki je znašal 400 evrov, gospe sta dali 500 evrov, lastnici Chio restavracije pa rekli, naj ostalo obdrži kot napitnino...

Ta zgodba se morda zdi precej normalna šefu luksuznih restavracij, vendar zelo nepravična do prodajalca jajc...

Vprašanje je:
Zakaj moramo vedno dokazovati, da imamo moč odvzeti, ljudem potrebnim, zaslužka, ko kupujemo, katerim ta pomeni najosnovnejše preživetje?

In zakaj smo radodarni do tistih, ki sploh ne potrebujejo naše velikodušnosti?

Nekoč sem nekje prebral:

"Moj oče je od revnih kupoval blago po visokih cenah, čeprav teh stvari ni potreboval.

Včasih jim je plačal več.

Nekega dne sem ga vprašal:

"Zakaj to počneš, oče"?
Pa je moj oče odgovoril:

"to je dobrodelnost zavita v dostojanstvo, sin moj"

"Vem, da vas večina ne bo delila tega sporočila, ampak če ste eden izmed ljudi, ki so si do sedaj vzeli čas za branje... potem bo to sporočilo "poskusa" "humanizacije naredilo v pravo smer korak dlje".

* Vedno poskušamo biti hvaležni življenju *

Članek izhaja ali je vzet iz Facebooka.