Piše: Taja Vetrovec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Avtor slovenske himne razkriva staroverske tradicije
Ali je osrednjo Prešernovo pesnitev moč brati drugače kot klic k duhovni prenovi? Je lik Bogomile opomnik o civilizacijskem stiku med keltskim druidom in staroslovanskim svečenikom in spomin na prisotnost bogomilstva na naših tleh?

Veliko vprašanj se poraja ob študiju avtorja slovenske himne in sloveče epske pesnitve Krst pri Savici, ki kliče k odstiranju kopren zgodovinskih potvorb. Če Prešerna beremo v luči novejših raziskav in pričevanj nosilcev staroverske duhovne dediščine, se pokaže presenetljivo poznavanje predkrščanskega duhovnega izročila. Samo slutimo lahko, kaj vse so vedeli in raziskovali v Prešernovem intelektualnem krogu, da se je Prešeren v Krstu lahko tako jasno opredelil do nasilnosti izkoreninjenja stare vere.

Tako se sprašuje, razmišlja in nas spodbuja k ponovnemu branju in reinterpretaciji Krsta pri Savici Marko Hren ob svoji knjigi Duhovno vodstvo v Sloveniji nekoč in danes. V pogovoru z njim smo se poglobili v Prešernovo pesnitev, ki meče novo luč na kolonizacijo Slovenije.

Kaj odkrivate ob ponovnem branju Krsta pri Savici?
Krsta ni pisal zasanjan pesnik domoljubja in ljubezni. Ko je zapisal verz Si prosti vol'jo vero in postave, je klical k duhovni prenovi, k razmisleku o koreninah življa na naših tleh, o tradicijskih vrednotah in stari veri.

Ta klic se je izgubil v generaciji naših staršev, saj so tri velike vojne v minulem stoletju onemogočale, da bi umirjeno nadaljevali tam, kjer je pesnik začel. Na srečo so stari misteriji tudi pri nas preživeli. V številnih krajih se je do danes ohranilo staroversko duhovno izročilo skozi skrivno izvajanje obredov, skozi kode v literaturi in arhitekturi. Naj omenim le Vandota, Prešerna in Pogačnika, tri avtorje, ki so Sloveniji skozi prikaze predkrščanskih likov in predkrščanske simbolike dali mladinskega junaka, himno in grb.

Kakšna je vaša razlaga Krsta?
Pesnik se tu ukvarja s temeljnimi vprašanji samega pokristjanjevanja in obenem razkriva sledi slovenskih božanstev. Bojuje se najmlajši med junaki za vero staršev, lepo bog'njo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki. Delo je treba obravnavati v luči cenzur, ko je še smrdelo po grmadah in je bilo treba pisati taktično. Ampak Prešeren jasno pove stališče: kolonizatorje prikaže kot arogantne in divje pripadnike neciviliziranega dela evropske kulture.

Pripódil s sabo je Valjhun srditi, požigat božje veže, divje roje. Po Prešernu je pokristjanjevanje sledilo divjemu uničevanju staroverskih svetišč, čemur so se slovenska plemena uprla. Prešeren svoje videnje opiše takole: Povsod vzdigujejo se vere ščiti, ki si prejel od matere jo svoje, te vere, ki ji deklica ta (Bogomila) služi. V nadaljevanju so verzi posejani s Črtomirovo željo in jasno namero, da bi »vero osvobodil« in rešil »bogove slavnih staršev«. Vendar mu to ni uspelo, zato je pristal na navidezni sprejem katoliške vere, v kateri je »do smrti preganjal zmot oblake«.

Kako Prešeren obuja spomin na staroverske kozmologije?
Že stanca v uvodnem sonetu Matiji Čopu pove veliko o predkrščanskih tradicijah: Vam izročim prijatla dragi mani! (…) pesem milo. Prešeren se s tem obrača na duhovni svet prednikov, s katerim ga povezuje umrli prijatelj Matija Čop, in posveča svojo pesnitev njim - manijem, duhovom umrlih. To kaže na Prešernovo poznavanje tradicij verovanja v duhove umrlih prednikov in nemara tudi na poznavanje heretičnega manihejstva. Druga kitica utrjuje tudi vero v reinkarnacijo, v neminljivost duš prednikov. Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani.

Prešeren tudi podrobno opisuje Blejski otok kot svetišče boginje Žive, ki ga čuvata Staroslav in Bogomila, in omenja tudi druga staroverska božanstva. Izbor imena glavne junakinje Bogomile ne more biti plod gole besedne igre - avtor je moral poznati vpliv heretičnega bogomilstva na slovenskem ozemlju v zgodnjem srednjem veku. In ne nazadnje, Prešeren nakazuje na prisotnost keltske kulture pri nas z izborom druidske identitete misijonarja, ki nastopa v pesnitvi kot »mašnik«. Bogomilstvo, manihejstvo in druidstvo so tri tradicijske kozmologije, ki so poleg slovanske vplivale na oblikovanje duhovne dediščine v Sloveniji.

Kaj se je zgodilo s staro vero?
V zaključku uvoda Prešeren jedrnato opiše poznan način pokristjanjevanja v času kolonializma, ki vključuje najprej fizično nasilje, nato odpravo vrednot in zamenjavo oblasti, dolgoletno travmatiziranje prebivalstva pa nato ljudi prisili v (sprva fingiran) prevzem tuje vere: Na tleh leže slovenstva stebri stari, v domačih šegah utrjene postave. V deželi parski Tesel gospodari, ječe pod težkim jarmom sini Slave. Le tujcem sreče svit se v Krajni žari, ošabno nos'jo ti pokonci glave. Bogomila je postala navidezno pripadnica krščanske vere.

A pesnik bržkone opiše, da je bila njena duša pomirjena, saj se je zavedala, da njena resnična vera pripada univerzalnim načelom resnice, in zelo verjetno pesnik opiše trenutek razsvetljenja, ki ga Bogomila doživi v travmi in ob prisotnosti svečenika Staroslava in druida: Molitve svete mašnik, on (Črtomir) z njim moli, v imenu krsti ga svete Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli, se od veselja svet' obraz device, ki je bila podpora vere krive, je opravljála službo bog'nje Žive. Pesnik Prešernovega kova ne bi zapisal tako netekočih verzov, razen če nas ni hotel posebej opozoriti na to mesto pesnitve. Razumemo lahko, da fiktivno spreobrnjeni druidski svečenik svojemu kozmološkemu ekvivalentu Staroslavu in Bogomili »kar vedet treba je, zloži po vrsti« in predlaga, da se, v izogib uničujočemu nasilju, njegov rod pusti pokristjaniti.

Kako to razlagate?
Prešernova vizija srečanja Staroslava in Bogomile z druidom, keltskim misijonarjem, kaže na nekaj bistveno močnejšega in civilizacijsko pomembnejšega od domnevnega akta pokristjanjevanja. Pesnik namiguje, da je šlo za srečanje treh kulturnih tokov: staroslovanskega, druidsko-keltskega in grško-rimskega/judovsko-krščanskega. Svečenika, ki sta se po Prešernu srečala ob navideznem aktu pokristjanjevanja kot šolana svečenika v misterijih svojih tradicionalnih znanj, sta si izmenjala vse kaj drugega kot prevzem tuje vere. V Krstu lahko razberemo Prešernovo razumevanje, da je šlo za kompromis, ki sta ga morala zaradi preživetja skleniti tako keltska kot tudi slovanska kultura, podobno kot številne druge po koloniziranih kontinentih.

To je jasno nakazano v sklepnih verzih o Črtomiru: Postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi ...,da Slovenci prosti vol'jo vero in postave - torej da bi ohranili svojo avtonomijo glede vere in postav. Prešernov Črtomir je moral »do smrti preganjati zmot oblake« - se otepati z oblakom zmotnih predstav, s katerimi je bil soočen kot navidezni duhovnik tuje vere. Bogomila pa se vrne k svojemu očetu Staroslavu – nazaj k svojemu rodu in poslanstvu. Po Prešernovi pripovedi sta tako Staroslav in Bogomila ostala kot holistična svečenika na Blejskem otoku in svoje znanje in modrost (četudi s taktičnimi cenzurami) širila na naslednike.

Kaj naj bi sporočalo to srečanje kozmoloških tokov na Blejskem otoku?
Svečenik je v legi z drugimi svečeniki zunaj časa, je v zakladnici skupnega vedenja in se izraža s polno odgovornostjo do resnice in do svojega roda - svečenik ne bo menjal nazora, temveč ga bo širil. Bogomile in Staroslava ni bilo moč pokristjaniti. Prešeren je pokazal tako na univerzalnost duhovnosti kot na smiselnost medverskega dialoga. Otok Bled pa je obudil kot izvorno tradicijski, ne krščanski sveti prostor. Žal v slovenski zgodovini do razsvetljenstva manjka celotno poglavje tako o kozmoloških in etimoloških vzorcih neslovanskih kozmologij pred prihodom slovanskih plemen na sedanji teritorij Slovenije kot o slovanski duhovnosti.

Kakšne so po tej interpretaciji vloge glavnih likov pesnitve?
Očitno je, da so bili Prešeren in njegov krog takratnih slovenskih intelektualcev dobro seznanjeni z zgodovinskimi dejstvi, ki so se želela ves čas prikriti, in tudi z izsledki takratnih etnoloških raziskovanj o razkrivanju predkrščanskih ver. Vemo, da so se redno srečevali z drugimi naprednimi strujami intelektualcev v Evropi. Dostojevski in Goethe sta, na primer, tačas odkrito problematizirala uničenje »poganskih« kozmologij. Niti sanja pa se nam ne, kaj vse so vedeli. Glede na ambicije, zastavljene s Krstom pri Savici in kasneje s postavitvijo Prešernovega spomenika, so vedeli bistveno več, kot si lahko mislimo.

Taja Vetrovec

Foto: Prešernove poezije kličejo k duhovni prenovi. (Fotoarhiv M. Hren)

Če Prešerna beremo v luči novejših raziskav o starovercih, se pokaže presenetljivo poznavanje predkrščanskega duhovnega izročila.

Po Prešernovi pripovedi sta Staroslav in Bogomila ostala kot holistična svečenika na Blejskem otoku, svetišču boginje Žive, ter svoje znanje širila na naslednike.