Nima smisla razmišljati kaj smo bili prej, če več to nismo, ampak v vsej ljubezni poprijeti za delo in to kar je res dobro, popolnoma ustvariti.

Zavedati se, da po padcu ni ničesar od tega, na kar bi lahko bili resnično ponosni, še več kakor ponos pa je to, da se človek zaveda, kje in kaj je v vsakem to, kar omogoča res pravo življenje in to zna neokrnjeno popolnoma ohraniti to živeti, za vse in za vsakogar, tako da ta, ki to ni, na pravi pošten način pride do tega, ter to postane.

Kajti človek ne more pobegniti pred tem, saj v svojem dnu resnice, si to želi kakorkoli že to v sebi razume in karkoli si pod tem predstavlja.

Le ko ostane tisto kar nismo več in smo zapustili dobro, in je tisto kar je, postalo v tistih, kar smo zapustili dobro, je o čudež najgloblja prošnja srca vsakega bitja popolnoma uslišana, kajti v resnici je in smo, enost.

Ne more biti drugače kot tako, da to kar smo ustvarili se vrne zmeraj k nam.

Tako je tudi pri Bogu.

Ustvaril je - človeštvo - človeka - samo ustvarjalnega - samo ustvarjalno -, ali po njegovi podobi, da je lahko iz sebe - dobro - dober- - in da v vsej ljubezni ohranja zavestnost tega tako, da se sam za to svobodno v vsej ljubezni odloči.

Ne more imet nekdo brige nad nami, celo Bog ve, da se to kar ustvarja vrne k njemu.

Ko pa vse dobimo od njega, kar je zmeraj res neokrnjeno popolno, se vse kar iz tega ustvarimo vrne k nam, tako neizpodbitno in resnično je to.

Ne moremo obdolžiti njega, ki je v nas postavil v vsej popolnosti in čistosti to, da to ohranjamo in nam dal moč za to, torej dal življenje v naše roke, seveda le za to, da popolnoma po resničnem navdihu tako živimo, seveda nam je tudi svobodno voljo glede tega dal, kajti brez le tega, človek ne more narediti samostojne bistvene odločitve, v poslušnosti bistvenemu.

In to je tudi edina možnost, da se svobodna volja, ohrani, kajti čim delujemo proti temu, delujemo proti sebi.

Če to naredimo bistveno v nas, ki je ustvarjeno v nas za večno blagostanje, postane naš mučitelj.

Pekel ni bil od Boga ustvarjen, pekel si ustvari človeštvo samo, če dovoli v sebi, da se to kar je v njem postavljeno za večno blagostanje obrne v napačno in proti njemu.

No to lahko še otrok razume, zdaj je pa pred nami vsemi, kaj bomo naredili.

Vse ste prejeli zastonj, zato če hočemo resnico in življenje na popolni in ljubeči osnovi, moramo, kajti brez tega ne gre, vse podariti ali usmeriti v izgraditev in izpolnitev tega.

Doumeti moramo to do samega dna in izhajati iz tega resnice, popolnoma vedeti, kako nesmiselno celo nespametno si je to želeti na kakršni koli drugačen način ali to zahtevati, ne da bi to kar je povedano prej naredili.

Vedeti pa tudi, kako nespametno je to v sebi zatajiti in temu kar je edino resnično v nas, obrniti hrbet.

Prejeli smo možnosti za ustvaritev tega, v nas, na nas pa je, kam bomo to, kar smo dobili, usmerili in darovali, resničnemu življenju ali v lasten propad.