NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Krog življenja   
    četrtek, 30. april 2020 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Narava nam zelo nazorno prikazuje krog življenja in smrti ter ponovnega rojstva. In ciklov narave nas načeloma ni strah, no vsaj v današnji dobi manj. Predstavljam pa si, da je bilo v preteklih časih v ljudeh prisotno več skrbi in strahu tudi zaradi zime, na katero so se morali dobro pripraviti, da niso imeli prazne želodce in da jih ni prezeblo.

    A včasih so bolj znali živeti z ritmi narave in so tudi bolj razumeli minljivost vsega ter posledično bili mnogo manj navezani, na karkoli. No v zgodnji preteklosti, recimo samo 200 let, so še vedno tako, popolnoma sinhrono z naravo ter drug z drugim, živeli Indijanci, dokler ni prišel beli človek, jih oklical za necivilizirane in divjake, si prilastil njihovo zemljo, jih dobesedno začel učiti ‘kozjih molitvic’ in ob tem se je zgodil genocid vseh genocidov.

    Pred kratkim sem bila na predavanju o Indijancih in se je potrdilo vse tisto, kar sem že prej čutila in vedela o njih, čeprav jih nisem veliko preučevala. Ne vem zakaj je temu tako, a ta lepa civilizacija, ki ne obstaja več, ne na isti način, mi je zelo pri srcu. Všeč mi je kako so živeli v skupnostih, kako so vzgajali otroke, kako so verovali v velikega duha Wakan Tanka (brez posrednikov), kako so spoštovali svoje starejše, od katerih so se učili, kako so spoštovali naravo in vsa živa bitja, kako so sprejemali življenje in smrt z radostjo.
    Resnica o njih je daleč od tiste, ki nam jo je vsiljeval Hollywood.
    Zdi se, da so razumeli krog življenja veliko bolje, kot ga razume današnji človek, rada poudarim... tako učen, a tako neveden.

    Nam strašljivo, a poznano dejstvo je, da vse kar se rodi, tudi umre. V starih izročilih pa celo najdemo zapise, ki pravijo, da vse kar umre, se tudi rodi.

    “Smrt je gotova za tistega, ki se rodi. Rojstvo je zagotovo za tistega, ki umre.”

    Śri Krsna / Bhagavad-Gita (2.27)

    In če opazujemo naravo, je temu res tako. Vse se ponovno rojeva. In mi, ljudje, hoteli ali ne, smo samo del narave, del materije, katere energija se izniči, preoblikuje in zopet pojavi v drugačni obliki.

    A zdi se mi, da je današnjega človeka na splošno veliko bolj strah minevanja in smrti in tudi na materialne stvari je veliko bolj navezan, zato tudi minevanja ne spoštujemo na enak način. Grabimo, kopičimo, se oklepamo in se bojimo izgubiti. Želimo ohranjati mladost na absurdne načine, tudi z umetnimi dodatki, podaljšujemo življenje, kolikor se da s pomočjo medicine. Obnemogle starejše pa dajemo v ustanove izven mest, izločimo jih iz družbe, ker družbi niso več koristni. Kot da bi se jih sramovali, kot da bi nas preveč spominjali na tisto, pred čemer bežimo. A kot pravi rek: ‘vse pred čemer bežiš, te lovi’.
    Stari bi imeli veliko lepšo zimo življenja, če bi bili domovi za starejše v mestih, poleg vrtcev npr. kjer bi se lahko družili z malčki. Prav ta poskus sem zasledila nekje v tujini, mislim da so v Angliji to že začeli upoštevati in izkazalo se je zelo koristno za obe generaciji.

    In ker smo v naravnem ciklu minevanja, tudi mi novembra obeležujemo dan vseh mrtvih. Z vsem spoštovanjem do vseh umrlih, pa se mi zdi, da je tudi to obeleževanje podleglo masovnemu družbenemu vplivu ali kar konkretno - programiranju, ki narekuje potrošnjo. Več sveč, več rož, grob obvezno, večji grob, lepši grob, najboljši marmor...

    Tudi smrt ni več tisto kar je bila, saj mnogokje prinese večje težave, kot le žalost ob slovesu. Morda se bo slišalo grdo, a je žal realnost, saj mnogokod prinese tudi olajšanje ob slovesu. V mnogih družinah je vse preveč, tudi doživljenjskih, sprtosti zaradi dediščin – razdelitve materialnega premoženja. Domovi za starejše so dragi, premnoge pokojnine niso dovolj za plačilo, tako morajo odrasli sorodniki doplačevati, kar je v mnogih družinah tudi velik problem, ker so sami z nizkimi plačami in težko shajajo. Pogreb je postal velik finančni zalogaj, katerega osnovni, minimalni strošek je dve povprečni plači. Tako se mnogi bojijo minevanja in smrti tudi zaradi tega. Nekaj pri vsem tem očitno delamo narobe.

    Naravni krog življenja se je prevesil v materialni krog življenja, proizvodnje in potrošnje, še po naši smrti.

    Vse to čedalje bolj samo opazujem in se poskušam maksimalno distancirat.
    Minevanja, staranja in smrti me ni strah. Ne vem kaj me čaka, karkoli bo, se bom prilagodila. Lahko pa že zdaj določim, kaj želim ob svoji smrti. In to je nič. Nočem namreč groba oz. biti v grobu. Hočem, da se moje telo v pepelu raztrosi v veter. Nobenih spomenikov, rož, sveč in neke obveznosti, ki bi s tem ostala za druge.
    Pika Amen.

    Smrt je res samo prehod. Zelo podobno kot je rojstvo, samo prehod. Zavest, naše bistvo, pride v telo in izstopi iz telesa. V grobovih so lahko naša telesa, ki se tako ali tako povrnejo v prah, a nas tam notri ni bilo nikoli.
    Lahko pa smo v srcih zanamcev in ti zanamci se lahko z iskreno ljubečim spominom spomnijo na nas, kjerkoli so. Za to jim ni potrebno ob točno določenih dnevih tekati po vrtnarijah in trgovinah, da bodo prižgali svečo. Morda se komu s tem pisanjem zamerim, a poskušam biti iskrena, tako pač čutim, vse to se mi res ne zdi potrebno.

    No, za časa mojega življenja sem primorana početi isto. Tudi moja mama želi in pričakuje spodoben cerkveni pogreb z vsem pompom, tudi parcelo si je že zelo lepo uredila in tudi za pogreb ima privarčevano. Slednje je zelo prijazno od nje. Ne norčujem se, da ne bo kdo pomislil. Z mojo mamiko se večkrat šalimo na ta račun in pri tem rada sodeluje. Tudi je še zelo vitalna, a če bo njen čas prišel pred mojim, bom vse to spoštljivo in z vso ljubeznijo upoštevala in pazila, da njen grob ne bo zanemarjen. Vem pa, da se mi bo dostikrat zdelo neumno, da to počnem, glede na to, da sem trdno prepričana, da nje tam v grobu ne bo in da bo v resnici z mano, v mojem srcu, v spominih in ljubečih mislih, kjerkoli bom in dokler bom sama živa.
    Zdaj razumete mojo željo, da ne želim istega, meni brezsmiselnega bremena pustiti tistim, ki bodo ostali za mano, pa če me bodo nosili v srcu ali ne. Tudi to konec koncev ne bo pomembno.
    Mogoče pa se zgodi, da se prehitro vrnem in glej ga zlomka, bom spet primorana recimo kot pravnuk hoditi s sinom na grob svoje matere! Nikoli se ne ve. Čudna so pota gospodova.

    Prisrčen pozdrav,

    Mely

    Vir: www.mychi.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.mychi.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20200109120918304

    No trackback comments for this entry.
    Krog življenja | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,59 seconds