Po besedah Johna Bradshawa, avtorja knjige "Povratek domov: Vrnitev in praznovanje vašega notranjega otroka", postopek zdravljenja našega ranjenega notranjega otroka vključuje teh šest korakov (parafrazirano od Bradshaw):

1. Zaupanje

Da se vam bo ranjen notranji otrok pokazal, mora verjeti, da je varen in da ga boste zaščitili. Vašemu notranjemu otroku je prav tako potreben zaveznik, ki ga bo brez zasmehovanja podpiral in potrdil njegovo zapuščenost, zanemarjanje, zlorabo in ujetost. To so prvi bistveni elementi pri spopadanju z našo bolečino.

2. Potrditev (veljava)

Če ste še vedno nagnjeni k minimiziranju in, ali, racionalizaciji načinov, na kakršne so vas zasmehovali, zapostavljali, ignorirali ali izkoriščali, da bi branili svoje starše, morate zdaj sprejeti dejstvo, da vse to resnično ranilo vašo dušo. Vaši starši niso bili slabi, oni so sami bili ranjeni otroci.

3. Šok in jeza

Če vas je vse to šokiralo, je to super, saj je šok začetek žalovanja.

V redu je,  da ste jezni, četudi je bilo tisto, kar vam je bilo storjeno, nenamerno. V resnici, da bi lahko ozdravili svojega ranjenega notranjega otroka, morate biti jezni. Ne mislim, da morate tuliti, kričati in vreščati (čeprav lahko tudi to naredite). Popolnoma v redu je biti jezen zaradi krivice, ki vam je bila storjena.

Vem, da sta (moja) starša naredila najboljše, kar sta lahko, kot dva ranjena odrasla otroka. Prav tako pa se zavedam, da sem bil duhovno ranjen in da je to škodljivo vplivalo na moje življenje. Vsi smo odgovorni za to, da ustavimo to, kar nam počnejo drugi in kako ravnamo s sabo. Ne bomo tolerirali nekorektnega obnašanja, motenj in zlorabljanja, kakršno je vladalo v našem družinskem okolju.

4. Žalost

Po jezi pride bolečina in žalost. Če smo bili žrtve, je potrebno izjokati to bolečino izdaje. Prav tako je treba žalovati za tem, kar bi lahko bilo - za našimi sanjami in željami. Izjokati je potrebno svoje neizpolnjene razvojne potrebe.

5. Kesanje

Ko žalujemo za nekom, ki je umrl, je včasih kesanje boljše: Na primer, če nam je žal, ker nismo več časa preživeli s preminulim. Toda pri žalovanju zaradi zapuščenosti v  otroštvu, je potrebno pomagati ranjenemu notranjemu otroku, da uvidi, da takrat ni mogel narediti nič drugače. Otrokova bolečina govori o tem, kar se je mu je zgodilo.

6. Osamljenost

Najgloblji temeljni občutek žalosti je toksična (strupena) sramota in osamljenost. Bili smo osramočeni, ko sta nas starša zapustila. Počutimo se slabo, kot da smo neustrezni, in ta sram nas vodi v osamljenost. Ker naš notranji otrok občuti prizadetost, kot da je z njim nekaj narobe, da je nezadosten, nevreden, mora prikriti svoj pravi jaz z lažnim. Kasneje se poistoveti z lažnim jazom, njegov pravi jaz pa ostane sam in izoliran.

Bivanje s to zadnjo plastjo bolečih občutkov je najtežji del procesa žalosti. "Edini izhod iz čustev, je skozi njih," pravi terapija. Težko je ostati na tej ravni sramu in osamljenosti; vendar se s sprejemanjem teh občutkov, zdravimo. Naletimo na Jaz, ki je bil skrit. Ker smo ga skrivali pred drugimi, smo ga skrivali tudi pred seboj. Sprejemamo svojo sramoto in osamljenost, začnemo se povezovati s svojim najbolj iskrenim Jazom.

Therese J. Borchard

Vir: www.svetloba.si