Zakaj moramo biti zelo budni, pri otrocih, kakor tudi pri odraslih, kadar se gre za hvalo?

Zato, ker je vso plačilo že v tem, kadar se človek popolnoma zaveda kaj naredi.

Zato, da se človek ne bi zavedal hvale, ali graje bolj, kot pa dejanj samih.

Veliko bolje bomo bitju pomagali, kadar mu rečemo, kadar naredi dobro dejanje, ali te to osrečuje.

In kadar naredi slabo dejanje, ali te to žalosti.

In po njegovih odgovorih, bomo spoznali sočloveka ali otroka in mu bomo lahko pomagali k temu, da se bo zavedal, ali je napravil prav ali narobe.

Veliko bolj pomagamo človeku ali otroku s tem, kadar mu omogočimo zavedati se, kaj v resnici počne in dela dokler je še čas.

Paziti tudi moramo, da ne delamo kot odgovor na taka ali drugačna dejanja, prepogosto istih stvari, kajti s tem, bo bitje spoznalo, da so na njegova dejanja reakcije lahko različne, kajti v resnici je tako, v svojem bistvu, tudi življenje in sobivanje samo.

Seveda ne smemo hladnokrvno v tem eksperimentirati, kajti temeljna osnova pravega življenja je ljubeče bitje, zato se moramo zavedati, da se drugačne osnove v bitjih, sploh ne sme graditi, ne v druge ne v sebe.

Zmeraj kadar se to vgradi v bitje, temeljne osnove pa zanemari, je to kršitev temeljnih osnov življenja.

To se v resničnem svetu lahko uporabi popolnoma brez kakršnih koli eksperimentov, le na pravi način, kot svarilo pred tem.

No, če se vrnemo malo k hvali.

Kadar ima hvala večji pomen, kot to, kar človek naredi, človeka več ne osrečujejo dejanja sama, ampak to, kar pride po tem, kaj drugi rečejo in tega bonitete.

Ko pa bo prišel tak človek ali otrok v krog ljudi, kjer ni hvaljen, bo mislil, da je z njim, ali pa s temi ljudmi nekaj narobe.

Čeprav je recimo naredil najboljše kar premore, se tega ne bo zavedal, zavedal se bo bolj zunanje reakcije na to.

Njegova reakcija na vse to, je lahko zelo različna, ali bo jezen, ali bo rekel, da ga ljudje ne razumejo, ali pa, da ga ljudje ne spoštujejo in cenijo in največkrat po vsem tem, nehal delati dobra dejanja ali pa jih bo delal preko volje.

Do njih bo dobil celo odpor in nazadnje, še sovraštvo.

In potem se tako bitje zapre v samega sebe, to pa je že resno in težje rešljivo bolezensko stanje.

Dokler še je človek količkaj odprt, za regenerativne spremembe, je še možna pomoč.

Zavedati se moramo, kako zelo težko pa je spreminjati v bitju to, kar bitje zaradi take ali drugačne, izkušnje sprejme kot dokončno.

Starši in soljudje, se moramo popolnoma zavedati, da večji in težji problemi v sobivanju, nastanejo zaradi lastnih nezavednosti o bistvenem, saj v tem nastanejo kršitve osnovnih elementarnih temeljnih načel življenja, pri sebi in so bitjih.

Takšen kakšen bo svet in kakšna bitja bodo v njem živela, takšno bo tudi življenje v njem.