V zadnjih letih poslušamo ali beremo o beljakovinah od žuželk in mesu iz laboratorija.

Meni je vsakršna množična živinoreja sporna, pa če ubijemo veliko kravo ali neznatno žuželko. Sporna tudi zato, ker gre za ubijanje bitij, ki so do svojega žalostnega konca obsojena na životarjenje v nevrednih življenjskih razmerah, najpogosteje izločena iz družine, vstran od narave in povsem nesvobodna.

Tudi ose, črički, gosenice ali kobilice so čuteča bitja, ki občutijo strah in bolečino, kar sprejme že zato oporečno meso, zato lahko prav tako kot govedina ali svinjina povzroča bolezni mesojedca, čeprav ni sam lastnoročno ubil telička ali zmlel ličinke metulja.

V mesu klavnih živali so pogosto prisotne še sledi zdravil za živali; tudi antibiotikov. Za dušo človeka je ubijanje teh živalskih drobižkov morda še hujše breme, ker povzroči muke in strah še večjemu številu drobcenih živih bitij.

Dobre moči doda živilom iz rastlin tudi hvaležnost vseh, ki poskrbijo za živila vse od setve do krožnika – ne pa dobičkarstvo ter naravi in mikroorganizmom povzročene muke ali iskanje premalo plačanih živil.

Ne stavim na gensko spremenjene rastline, ponaredke narave, na 3D-tiskalnike hrane ipd., saj nam narava ponuja dovolj rastlinske hrane. Da postopen prehod na vegetarijansko in morda kasneje na vegansko hrano za zdravje človeka ni težaven, kaže tudi, ko kdo še pri 80-ih ne potrebuje zdravil, če rastlinski hrani dodaja le vitamine B.

Ni tvegana le neustrezna hrana, temveč naš način življenja in doživljanja okolice, če se predajamo negativnim čustvom, mislim in dejanjem. To dušno breme se prej ali kasneje pokaže tudi na telesu, kar lahko preko genov prenesemo na naše morebitno naslednje zemeljsko življenje.