»Mislim, da se bodo razmere začele spreminjati. Nismo še na dnu, gremo pa dol. Nekaj bomo morali ukreniti, in to hitro. Ko si na dnu, se je težko znova povzpeti. Tudi mentorjev ni več pravih, nihče noče več učiti, saj to pomeni dodatno obremenitev pri že tako čezmernem delu.

Izgoreli smo, zato si nihče iz bolnišnice ne želi delati še v zdravstvenem domu, kjer ginekologov že močno primanjkuje. Tudi plačilo ni stimulativno; mlad specialist dobi 19 evrov na uro in za ta denar nihče ni več pripravljen delati med vikendi, prazniki in nočnih dežurstev.

Želijo normalno življenje in jim dodatno delo ne pomeni niti strokovnega niti finančnega izziva,« o razmerah v slovenskem zdravstvu pravi Aleksander Merlo, dr. med., specialist ginekologije in porodništva, predstojnik Bolnišnice za ženske bolezni Postojna ter prejemnik letošnjega naziva Moj ginekolog 2019.

V Sloveniji se vsako leto rodi dobrih 20 tisoč otrok, od tega skoraj dva tisoč v Postojni. Število porodov pri vas ves čas narašča in iz majhne porodnišnice ste postali ena najbolj zaželenih. Zakaj?
Mislim, da zato, ker porodnicam ponujamo občutek domačnosti in osebno obravnavo, seveda pa ob tem pazimo predvsem na profesionalni odnos in strokovnost. To je glavno. Svoj ugled smo gradili potrpežljivo in postopno zadnjih 25 let. Dolgo se je glas o nas širil ustno, v časih družbenih omrežij, ko kraljujeta Facebook in Instagram, se o nas veliko pogovarjajo tudi tako. Seveda ne vedno v pozitivni luči. Pri nas rojeva tudi veliko znanih osebnosti, a smo tu zelo dosledni, ko gre za varovanje zasebnosti. To zelo spoštujemo in to porodnice vedo.

Rojevanje danes je daleč od časov, ko so rojevale naše mame. Kaj porodnicam ponujate vi?
Bili smo prvi, ki smo prisluhnili posebnim željam porodnic. Porod v vodi je bil novost ne le pri nas, temveč tudi v tem delu Evrope, vsaj tako smo ugotovili, ko smo začeli raziskovati. Začelo se je povsem po naključju, ko je porodnica s seboj prinesla napihljiv otroški bazen in izrazila željo, da ji dovolimo popadke prestati v topli vodi. Po uvodnem začudenju smo sklenili ugoditi njeni želji, razkužili bazen in vse se je dobro izteklo.

Novica o prvem porodu v vodi se je hitro razširila in postopoma se je pojavljalo vse več žensk, ki so želele roditi tako, izražale pa so še druge želje. Ker smo takrat imeli občuten upad števila porodov, saj smo bili neposredno po osamosvojitvi in je postojnski konec zapustilo veliko vojaških družin, je obstajala tudi možnost, da nam bodo bolnišnico zaprli. Tudi zato smo naredili vse, da bi jo obdržali, in iti v korak z željami porodnic je bila ena izmed poti.

Bili ste tudi ena prvih porodnišnic, ki je porodnicam ponudila možnost poroda z epiduralno analgezijo.
Tako je. Če ponudiš to možnost, je najpomembneje to, da imaš anesteziologa na voljo 24 ur na dan. Prav to je bilo v številnih manjših porodnišnicah težava, mi pa smo uredili tako, da smo ga zagotovili. Poskušali smo upoštevati porodni načrt vsake porodnice. Z leti smo postali ena najbolj priljubljenih porodnišnic in k nam hodijo rojevat iz vse Slovenije. Seveda pa so se sčasoma začele pojavljati vse bolj nenavadne želje porodnic, med katerimi so bile tudi takšne, ki so bile na meji sprejemljivega z vidika zagotavljanja strokovnosti in varnosti. Porod je namreč zelo nepredvidljiv in stvari gredo lahko hitro zelo narobe.

Tudi zato smo postali malo bolj omejevalni in če presodimo, da so želje porodnice takšne, da bi lahko ogrožale varnost v porodni sobi, kakšen del iz porodnega načrta tudi odsvetujemo oziroma mu ne prisluhnemo. Zaradi tega smo kakšno porodnico tudi »izgubili«, saj se je odločila roditi drugje, a varnost je za nas vedno in vselej na prvem mestu, sploh zdaj, ko rojevanje »ob prisotnosti odvetnikov« postaja nova realnost.

Kdaj in v katerih primerih ostajate neomajni?
Pri diagnozah, ki bi lahko ovirale varen pristop pri porodu, sploh v zadnji tretjini nosečnosti. To so denimo motnje v strjevalnih procesih ali majhno število trombocitov. Ali ko ima plod zadnjično ali prečno vstavo in porod po naravni poti pomeni veliko tveganje za mamo in otroka. Nekatere nosečnice želijo za vsako ceno roditi po normalni, vaginalni poti. Tudi porodničarji si želimo čim več normalnih porodov, a če to ne gre, potem ne bomo tvegali. V svoji dolgoletni karieri imam za sabo tudi slabo izkušnjo, ko se je porod tako zapletel, da smo na koncu porodnico izgubili. Tega si ne želim doživeti nikoli več.

Naša porodnišnica je že 15 let v tožbenem postopku zaradi poroda, ki se ni končal po željah in načrtih, zato smo resnično previdni in pri varnosti ne delamo kompromisov. Delež carskih rezov se dviguje, saj ne vztrajamo za vsako ceno pri končanju po naravni poti. Opažam pa, da se v porodništvo vse bolj naseljujejo grožnje s tožbami, kar vpliva tudi na mlade zdravnike. Ti se nočejo več odločati za porodništvo. A vedeti je treba, da vseh nesrečnih primerov ne moremo metati v isti koš, kar se v javnosti pogosto in praviloma dogaja.

Prej ste omenili porodni načrt. Pred 20 leti je bil ta popolna eksotika, danes je nekaj vsakdanjega. Kako nanj gledate porodničarji?
Mislim, da nosečnice preveč berejo splet in si pogosto stvari, ki jih najdejo tam, napačno interpretirajo. Nosečnost je normalno fiziološko stanje, ki ga mora nosečnica uživati, in iz tega ni treba delati znanosti. Seveda podpiram informiranost nosečnic, vendar sem prepričan, da imamo v Sloveniji zelo dobro mrežo materinskih šol, ki vsako nosečnico v zadostnem obsegu pripravijo tako na porod kot na prve tedne z novorojenčkom. Obenem so tam tudi izšolane medicinske sestre babice, ki lahko odgovorijo na vsa vprašanja.

Nosečnice si lahko kakšne stvari interpretirajo netočno, imajo napačne predstave o porodu in zato želijo tudi kaj, kar ni strokovno utemeljeno ali zanje ni primerno iz različnih razlogov. Porodniško osebje je izšolano in izurjeno za porode, zato mu je treba zaupati in prisluhniti. Se nam pa dogaja, da se moramo vse pogosteje »posvetovati« o posameznih medicinskih postopkih in posegih s tako imenovanimi doulami, spremljevalkami v porodni sobi, ki jih najemajo porodnice.

Doule ali porodne spremljevalke so zelo priljubljene in zanje se odloča vse več nosečnic oziroma porodnic.
To postaja prava težava, saj se neredko vtikajo v strokovno delo osebja, čeprav večinoma niti nimajo medicinske izobrazbe. Pred tem si kar zatiskamo oči. Smo v družbi, ki je malo preveč kaotična, kjer lahko vsi počnemo vse. To res ni zdravo. Lahko naravnost povem, da bi bilo treba nekatere od njih ovaditi. Neverjetno je, kakšen vpliv imajo na porodnice.

Že se nam je zgodilo, da smo morali poklicati policijo, ko je k nam prišla nosečnica z zelo visoko tvegano nosečnostjo, a je hotela roditi doma. Glede na njeno zdravstveno stanje smo se odločili, da bi bil najboljši carski rez, in ko smo ji to povedali, se je upirala, saj ji je njena doula očitno carski rez odsvetovala. Ko smo prišli v operacijski blok, smo ugotovili, da je porodnica izginila. Pozneje smo odkrili, da se je z zapleti znašla v drugi porodnišnici. To je nedopustno in bi moralo biti kazensko preganjano. V zdajšnjem sistemu pa doule neovirano delajo in se vmešavajo v delo strokovnega osebja.

Porodi na domu so še ena od stvari, za katere si prizadeva vse več žensk, porodničarji pa ste zelo proti. Zakaj?
Tega preprosto ne razumem. Ne razumem, da bi bila katera babica tako nespametna, da bi bila dejansko pripravljena prevzeti nase tolikšno tveganje in voditi porode na domu. Vemo za nekaj tujih babic, ki so ponujale tovrstno storitev in pomoč na domu, in nekajkrat se je zgodilo, da so se pojavili zapleti. Takrat so šle porodnice v porodnišnico, babice pa odnesle pete. In ko v porodnišnici sprejmeš takšno porodnico, si od tod naprej zanjo odgovoren ti. Lahko si mislite, kdo je kriv, če se tak porod slabo konča. Mi! In to ni prav.

Občutek imam, da ženske porod vse pogosteje jemljejo kot svoj projekt in se ga tako tudi lotevajo. Kaj, če projekt ne gre po načrtih? Kako ženske pripravljate na nepredvidljivost poroda?
Večina žensk še vedno posluša osebje in nam sledi, a dejstvo je, da je vse več takih, ki ne poslušajo in želijo po vsej sili narediti po svoje in nas obremenjujejo z raznimi novotarijami, ki resnično ne sodijo v porodno sobo. Mislim, da se na nas obračajo, ker smo bili prva porodnišnica, ki je šla po malo drugačnejši poti, a kot sem že rekel, to zdaj vse bolj omejujemo, zlasti ko presodimo, da je prešlo meje zdravega razuma in varnosti. Tako se nam zdaj dogaja, da se ženske, ki jih močno vlečejo alternativni pogledi na porod, odločajo za druge porodnišnice, ki imajo očitno liberalnejše poglede na porodništvo kot mi.

Rekli ste, da je porod nepredvidljiv in se hitro lahko zaplete. Česa se porodničarji najbolj bojite?
Krvavitev. Te so najhujše. Porod se lahko v nekaj minutah iz povsem običajnega fiziološkega dogodka sprevrže v najtežji zaplet in mama in otrok lahko umreta pred tvojimi očmi. Sam sem to doživel samo enkrat, dovolj, da si ne želim nikoli več. Prav zato še toliko manj razumem mame, ki po vsej sili želijo roditi doma. Pravijo, da živijo v mestu in je porodnišnica blizu. Morda, a ko se zaplete, je lahko že sosednja ulica predaleč. Tudi na Nizozemskem, kjer imajo v evropskem merilu največ porodov na domu, se to počasi spreminja in porod se vse bolj vrača v porodnišnice. Imeli so preveč slabih izkušenj.

Se premalo zavedamo ali smo pozabili, koliko žensk je včasih umrlo ob porodu?
Moj oče je po diplomi na medicini delal na Krasu v zdravstvenem domu. Živeli smo v prvem nadstropju nad ambulanto in tako sem imel priložnost spremljati njegovo delo zelo od blizu. Takrat ni bilo dežurstev. Živel si v zdravstvenem domu in ko je zazvonil telefon, si moral na teren reševati. Še danes se spomnim, koliko porodov je oče vodil na domu, in to v času, ko razen dveh rok in glave ni bilo tako rekoč ničesar. Seveda je bilo zelo tvegano. Ker ni bilo zdravil za krčenje maternice, si po porodu lahko samo čakal, da se bo začela krčiti sama od sebe. Če se ni, je moral zdravnik ročno izluščiti posteljico ob tem, da je bilo na voljo zelo malo antiseptičnih zdravil.

Mladi zdravniki so bili tako pogosto v izjemno težkem položaju, tudi moj oče. Še danes imam živo pred očmi številne krvavitve, krvave sledi po hodnikih zdravstvenega doma, smrti, ki jih danes znamo preprečiti. Tega ne pozabiš nikoli, zato še toliko manj razumem norost tistih mam, ki danes pritiskajo, da bi se porod vrnil v domače okolje.

Porodništvo je v zadnjih desetletjih močno napredovalo.
Ta napredek je nepredstavljiv, celo tako zelo, da se zdaj že pojavlja težava, saj je ogrožen sistem mentorstva in učenja mladih kolegov. V medicini je to urejeno tako, da se znanje s starejših zdravnikov prenaša na mlajše. Tako je logično in prav, a kaj, ko smo mi začenjali v časih, ko ni bilo ne ultrazvoka, ne enodskopskih posegov, ne številnih testov. Orali smo ledino na vseh področjih in bili smo samouki za številna področja, denimo za ultrazvočno diagnostiko. Pred 35 leti ni bilo ničesar, potem se je to zelo hitro razvijalo.

V tem času se je ginekologija s porodništvom tako močno spremenila, da ne moremo več učiti mlajših kolegov, ker se moramo sami sproti učiti, in naše znanje, ki smo ga pridobili kot operaterji pred 30 leti, je zdaj že povsem zastarelo. Mi smo recimo delali odprte operacije, zdaj pa se večinoma dela endoskopsko in skozi nožnico, da so posegi čim manj invazivni. Prenos znanja je danes izredno šibka točka.

Slovenija ima eno najnižjih stopenj umrljivosti mater in novorojenčkov v svetovnem merilu. Na to smo lahko ponosni, a se nam zdi nekako samoumevno.
To je resnično velik dosežek, ki bi ga morali ves čas poudarjati. Naši rezultati so odlični, kar je predvsem zasluga dobrih zdravnikov, odličnih medicinskih sester in drugega medicinskega osebja. Sam se lahko pohvalim, da imam zelo dober kader. Smo zelo povezani, dobro se poznamo med sabo. Dejstvo je, da imamo vse več patoloških nosečnosti, vse več je težav zaradi neplodnosti. Vsi delamo veliko in smo nenehno v pogonu. Včasih razmišljam in si mislim, da moram biti nenehno na obratih, na adrenalinu, da je to način življenja. Ali pa mogoče malo patologije v glavi.

A prav zaradi tega tudi nisem preveč potrpežljiv z vsemi novodobnimi trendi, ki jih opažam, saj naše delo otežujejo in ga vse bolj tudi kriminalizirajo. A delati z mislijo na to, da vsak tvoj korak spremljajo odvetniki, ni prav prijetno. Država bi morala narediti sklad za nesrečne primere, ko se zgodi zaplet. Vsi smo ljudje in lahko zgrešimo in v medicini so nesrečna naključja dejstvo. Delamo z živim organizmom. Medicina ni matematika.

Kako pa gledate na vse starejše mame v svoji porodnišnici?

Še malo in bodo rojevati začele ženske pri šestdesetih. Danes so ženske zelo vitalne, skrbijo zase, se zdravo prehranjujejo, ukvarjajo se s športom. Vse to jih resnično ohranja mlajše, kot so bile enako stare ženske pred tremi desetletji in več. Vendar pa v fiziološkem smislu ni nič drugače in z vidika porodništva petdesetletnica ni primerna za rojevanje, in konec.

Kako ocenjujete skrb za žensko zdravje v Sloveniji v primerjavi s preostalo Evropo in svetom?
Mislim, da je na zelo visoki ravni, to je skoraj unikum, je pa res, da gremo v zadnjem času po poti družinskih zdravnikov in pediatrov. Dejstvo je, da sistem dispanzerskega dela slabo deluje zaradi pomanjkanja ginekologov in tako vse več žensk takrat, ko potrebujejo pomoč, pride v bolnišnice, kamor v resnici ne sodijo, a drugam nimajo iti in jih moramo obravnavati mi. Vse to močno obremenjuje dežurne ekipe, zato je veliko slabe volje in izgorelosti. Zdravniki so preobremenjeni in tega ne bi več rešile niti dodatne finančne stimulacije. Zašli smo v slepo ulico, iz katere bomo le težko izšli.

Dolgoročno to za ženske in njihovo zdravje ne more pomeniti nič dobrega.
Mislim, da se bodo razmere začele spreminjati. Nismo še na dnu, gremo pa dol. Nekaj bomo morali ukreniti, in to hitro. Ko si na dnu, se je težko znova povzpeti. Tudi mentorjev ni več pravih, nihče noče več učiti, saj to pomeni dodatno obremenitev pri že tako čezmernem delu. Mentor za učeči se kader tudi odgovarja. Izgoreli smo, zato si nihče iz bolnišnice ne želi delati še v zdravstvenem domu, kjer ginekologov že močno primanjkuje. Tudi plačilo ni stimulativno; mlad specialist dobi 19 evrov na uro in za ta denar nihče ni več pripravljen delati ob vikendih, praznikih, nočnih dežurstev … Hočejo imeti normalno življenje, delati osemurni delovnik kot preostali in jim dodatno delo ne pomeni niti strokovnega niti finančnega izziva.

Tako pa se nenehno branijo pred napadi javnosti, pred očitki, da so zaslužkarji, in podobno. V takem ozračju res ni čudno, če delovna morala upada. Pravimo, da bomo zaposlovali zdravnike z Balkana, a pozabljamo, da tudi oni ne želijo priti k nam, ampak gredo raje še bolj na zahod, kjer imajo boljše razmere za delo in plačilo. Še vedno premalo govorimo o tem, težava pa narašča in nihče je v resnici prav ne rešuje. Sistem moramo spremeniti in mladim zdravnikom omogočiti, da bodo za trdo delo dobili dostojno plačilo. Če ne bomo česa ukrenili, čez nekaj let ne bo več nikogar, ki nas bo pripravljen zdraviti.

Maja Južnič Sotlar

Vir: viva.si