V procesu, ki nasledi zavestno odločitev, da bomo pri delu na sebi, na svoji osebni in duhovni rasti, je poleg učenja skozi vire, ki jih spremljamo individualno na dvoje oči oziroma ušesa nezanemarljivega pomena, da ne pozabimo na moč(i) komunikacije.

Če smo dovolj pozorni že vse od začetka, bomo skozi svoje korake napredka že sprotno opažali, da smo v komunikaciji napredovali, da je dialog z nami drugačen, ko smo prisotni v ozaveščanju trenutka in ko se vpnemo v temo pogovora s posebnim nastopom, ki je drugačen kot prej.

Kmalu zatem, ko začnemo dodaten trud vlagati v komunikacijo z bližnjimi, če pa imamo le dovolj interesa in energije pa kar že sproti, se pa moramo začeti pogovorno razvijati skozi vse tokove komunikacije, ki so nam na voljo, začenši pri znancih, ljudeh, s katerimi imamo manjše stike iz različnih razlogov in nadaljujoč pri prodajnih okencih ali pultih, vse do neznancev, ki nam iz kdovekakega razloga prekrižajo pot in je iz srečanja smiselno splesti krajši pogovor (ja, tudi “smal talk” nam lahko širi obzorja, poleg tega kot poduhovljeno bitje hitro v tem prepoznaš znake vesoljnega posredovanja energijskih/telepatskih usmerjanj in dodaten vir navdiha).

Seveda je pomembno, da smo z ljudmi, s katerimi odnose negujemo že leta, v komunikaciji progresivni in vselej pozitivno in učljivo naravnani, poleg tega je v takih odnosih komunikacija lažje poglobljena zaradi subjektivne komponente zaupanja, ki izvira iz odnosa samega, a obzorja nam nadalje širijo vsa nova poznanstva, nove izkušnje skozi tuje izgovorjene (in včasih tipkane) besede – ne smemo zanemarjati pomena, da rastemo tudi skozi s tipičnega gledišča dojete kot bežnejše odnose in včasih zgolj skozi kratkotrajne stike. Če pustimo ob strani dejstvo, da je edino prav in uravnovešeno biti vselej dober (o čemer več v tokratni objavi na mojem blogu, katerega link najdete v profilu), se splača potruditi biti prijazen do sočloveka tudi na način, ki bo pripomogel h kvalitetnejšemu pogovoru z njim.

Vzemimo za primer otroka in starejšega človeka. Morda kdaj pozabimo, kako preprosteje se da pogledati na svet, vključno z našimi težavami, ki nam v zabasanih urnikih anksioznega hitenja, v katerih marsikdo še vdihne ne dovoljkrat dovolj globoko, kaj šele da bi se poglobili v notranji mir, ki se ga lažje najde v meditaciji in drugih sprostitvenih ritualih duhovnega sveta, včasih dajejo vtis pošasti izpod postelje. Za te pa še ta otrok v smehu izza igrače kmalu ne verjame, da so res tam. Pripomni nam kakšno otroško opazko ali postavi vprašanje, ki naj nas ne pusti zakrčenih v smislu “ah samo otrok je, kaj pa on ve”, ampak izkoristimo priložnost, da z njim izmenjamo nekaj sproščenih besed, kar nas lahko hitro navda z občutkom igrivosti, ki ga tako pogrešamo, če nas odraslost zajezi na nepotrebne načine.

In po drugi strani, sključen striček, ki se počasi pomika po avtobusu in mu odstopimo sedež ali dobrodušna branjevka, ki v prostem času modruje pisane volje kot je pisana njena halja nam lahko zares povesta nekaj o življenju, nam, ki morda sem ter tja pomislimo, da bistvo pa ja že vemo… Onadva vesta marsikaj, česar nas naša leta še niso uspela naučiti in zelo nazadnjaško je v času dela na sebi gledati na kakšno njuno modrost kot na prazno govoričenje starčka oziroma starke.

Prisluhni. Vpij novo (spo)znanje. Ni vedno treba, da se stoodstotno zaneseš le na strokovno literaturo in na medijska modrovanja – verjemi, da kot se vse zgodi z nekim razlogom, tudi srečaš ljudi z razlogi, na tebi pa je, do kakšne mere prepoznaš v razlogih sem ter tja tudi priložnosti za kakšen spontan kratek pogovor, ki te nečesa nauči. Komuniciraj v svet in on bo preko vesolja komuniciral nazaj s tabo, ti pa boš več vedel, več znal in obogateno potoval. Da je pot pod črto večinoma važnejša od cilja, pa že vemo, kajne?

duhovnost.eu