Spoznali smo mehanizme, vzvode in pasti, ki nam jih skupaj s trpljenjem povzroča ali nalaga zaljubljenost. Trpljenje nastane iz razočaranja, ki je notranje in trajno vezano na zaljubljenost, zato se zastavlja vprašanje: »Kakšen smisel ima sploh zaljubljenost?« Zakaj moramo skoznjo bolj ali manj trpeti vsakič, ko se zaljubljenost ne razvije v partnerstvo ali je ne zmoremo razviti v harmoničen in ljubeč odnos? Kakšen smisel ima takšno trpljenje, in kdo v nas trpi?

Na svet pridemo z jokom, ne z nasmehom; telo se s povišano telesno temperaturo brani pred telesno neharmonijo, narava se obnavlja po požarih, poplavah, naravnih katastrofah. Ko je telo lačno, se porajajo nelagodje in krči, ko smo žalostni, jočemo. Še najbolj nazorno je to pri dojenčkih, ki z jokom izražajo svoje nelagodje, kasneje, ko shodijo z bolečino spoznavajo, da ogenj opeče, da je padec boleč in podobno.

Torej, že v najzgodnejši dobi se nam najpomembnejše življenjske izkušnje in spoznanja zgodijo po nekem trpeče-bolečem ali celo travmatičnem dogodku. Razumno trajajoče trpljenje je potemtakem osnovni sestavni del procesa spoznavanja in dozorevanja slehernega človeka. Ne da bi se motili, bi lahko hudomušno rekli, da bolj zreli in modri lahko postajamo predvsem ali le skozi trpeče izkušnje.

Domnevamo, da z do sedaj prebrano vsebino soglaša velik del bralk in bralcev, zato se poglobimo še v ozadje trpečih čustev in poizkusimo razumeti, kdo in zakaj v nas trpi.

Sleherno čustvo je odziv telesa na misel, ki jo dojemamo skozi optiko razlage uma in njegovega mišljenja, skozi predstave o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj nam je všeč in kaj ne, predstave o sebi in o tem, kar naj bi bilo naše. Pomislimo, koliko čustev lahko sproži že povsem neznatna predstava, ko gre za nekaj, kar mi pripada, kar je moje.

Čeprav je telo zelo inteligenten biološki ustroj, ne zmore razlikovati med dejanskim stanjem in mislijo. Na vsako misel duše in njenega uma se odziva, kot da bi bila resnična, ker se ne zaveda, da je zgolj misel. Zaskrbljeno, prestrašeno misel telo razume kot grožnjo in se ustrezno odzove (srce hitreje bije, določene mišice se krčijo, dihanje se pospeši,…). V takšnem stanju se zviša raven določene energije, a ker je nevarnost le plod misli, se v telesu energija ne sprosti.

Del nje se znova vrne v um in povzroči še bolj tesnobne misli. Preostanek energije se pretvori v nekakšen «strup«, ki ruši usklajeno delovanje telesa. Torej, napetosti in stresu smo podvrženi predvsem zato, ker vse omenjeno izhaja iz uma, če seveda začasno zanemarimo zunanje dejavnike, ki vplivajo na stres, kot je npr. fizična nevarnost. Telo je povezano tudi z egom ali nižjim Jazom, ki je vsota vseh naših nesvobod, zato se odziva na vse njegove neharmonične miselne vzorce. V primeru razočaranja imamo opravka z negativnim čustvom.

To čustvo je za nas resnično »strupeno«, ker moti telesno ravnovesje. Strah, tesnoba, jeza, zamera, žalost, sovraštvo, ljubosumje, zavist so sestavine razočaranj zaradi neudejanjene zaljubljenosti. Kratko malo, za vsa negativna čustva imamo pomenski izraz »nesreča«. Glede pravičnosti ego z veseljem goji pozitivna čustva, a le ta nosijo v sebi nasprotje, v katerega se kadarkoli lahko spremenijo.

Recimo, kar ego pojmuje kot ljubezen, je v resnici posesivnost in zasvojeno oklepanje, ki se zmore v trenutku spremeniti v sovraštvo. Sleherno vnaprejšnje pričakovanje nekega dogodka, kateremu ego namenja preveč pomena (in zaljubljenost to tudi je), se zlahka spremeni v nasprotje, v razočaranje ali občutek nezadostnosti, predvsem takrat, ko se dogodek ali izkušnja zaključi ali ko ne izpolni egovih pričakovanj.

Čustva, ki jih sproža ego, izhajajo iz poistovetenja z zunanjimi dejavniki, ki pa so po naravi nepredvidljivi in spremenljivi. Čustva obstajajo v svetu nasprotij: zahvala in priznanje nas osrečujeta, poživljata, ko pa nas kritizirajo ali nas »spregledajo«, se počutimo nesrečni in zavrnjeni. Očitno je, da ni dobrega brez slabega, da ni vzpona brez padca.

SE NADALJUJE

Edi Draščič