Sem osebnost?
Da bi ugotovil, ali sem osebnost, sem moral najprej raziskati, kaj to sploh je. O osebnosti in jazu (egu) sem se največ naučil pri Eckhartu Tollu. Razumevanje osebnosti in jaza je tako pomembno, da bi to znanje moralo postati del obveznega učnega programa v osnovnih šolah.

Osebnost, imenujemo jo tudi persona, je zapleten konstrukt v umu. Sestavljen je iz preteklih dogodkov (spomina!), podatkov, opažanj (tebe samega in drugih) in mnenj o tistem, kar si. Um se v to podobo popolnoma vživi. S tem ko se isti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljaš, z družbenim statusom in nazivom, s fizičnim videzom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo pripadnostjo, gradi svojomoč in pomembnost. A nobena od teh stvari, niti kopica njih, ne ustreza resnici o tvojem bistvu.

Jaz je nosilec osebnosti. Nastane kot rezultat istenja z osebnostjo.Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov ter se nenehno čuti ogroženega. Obkrožen je z drugimi jazi, ki jih vidi kot možno nevarnost ali pa jih poskuša uporabiti za svoje načrte. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval. To velja tudi takrat, kadar se navzven kaže zelo samozavestnega. Jaz nenehno sporoča: Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! To sporočilo ustvarja posledico – strah. Osnovni obrazci delovanja jaza so boj z lastnim globoko ukoreninjenim strahom inobčutkom nezadostnosti; izražajo se skozi odpor, nadzor, moč, pohlep, obrambo, napad. Nekatere strategije ega so zelo premišljene, pa vendar nikoli zares ne rešujejo katerega koli njegovega problema preprosto zato, ker jaz sam po sebi- kot lažna predstava o sebi - predstavlja problem.

Jaz se doživlja kot zasebni del,ločen od vesolja, brez kakršne koli povezanosti z drugimi bitji. To ima svoje posledice. Ker je v nasprotju z resnico, jo poskuša um »popraviti« z novimi lažmi. Toda zavajanje sebe pri tako temeljni, odločilni stvari, kot je tvoje bistvo, neizogibno vodi do resnih posledic. V naravi se vsako nasprotovanje resnici sooči z nekimi posledicami. Posledic, ki jih zaradi lažne predstave o sebi čutiš, je za dolg seznam, ki se začenja s strahom, bolečino, trpljenjem itd. Pred njimi bežiš vse življenje in se poskušaš zavarovati tako, da se zatekašk drugim lažem. In krog trpljenja je sklenjen.

Negotovost in silna želja po obstanku jaza se kaže v tem, da poskuša svoj položaj čim bolj okrepiti. To mu uspeva tako, da nas neprestano zasipa z mislimi o preteklosti, kjer so njegovi uspehi in zasluge, ali pa z mislimi o prihodnosti, kjer nam obljublja nove uspehe in zmage. Tako nas nenehno vleče v miselno okolje, v katerem se dobro počuti – v neresničničas.

Za jaz sedanji trenutek komajda obstaja. Iz sedanjosti nenehno beži. Tudi kadar se ukvarja z njo, to ni sedanjost, kot jo opaža; razlaga jo popolnoma napačno, ker nanjo gleda z očmi preteklosti. Ali pa jo zoži na sredstvo za doseganje nekih ciljev v prihodnosti. Prav to pa ustvarja največje težave človeka.

Ko se sreča več jazov, bodo prej ali slej vzniknili problemi in sodbe o »slabih stvareh«. Gre za razne drame v obliki konflikta, problema, psihičnega ali fizičnega nasilja itd. To vključuje tudi kolektivno zlo, kot so vojna, genocid, izkoriščanje, za vse to pa je odgovorno kolektivno nezavedno. Mnogo bolezni je posledica neprekinjenega upora jaza, kar ustvarja omejitve in motnje v pretoku energije skozi telo. Ko ponovno vzpostaviš stik s svojim pravim bistvom in te ne vodi več um, prenehaš povzročati vse te stvari.

Jaz je morda prebrisan, vendar ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim majhnim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto, v kateri so vse stvari povezane. Prebrisanost ločuje; inteligenca združuje. Pri nobeni zameri ali odzivu na neko dejanje ne gre za zunanji vzrok, temveč taozavesti nekaj notranjega, nekaj v tebi.Gre le za obliko jazovega odziva, ki je popolnoma neosebna. Nič nima opraviti s tem, kdo ta oseba je, prav tako nima opraviti s tvojim bistvom.

Jaz ne ve, da je vir energije znotraj, zato jo išče zunaj. Sebe poskuša najti v stvareh, toda nikoli mu resnično ne uspe in se celo izgubi v njih. Taka je usoda jaza. Razlogov za težave je veliko. Prvi je omenjena lažna slika o sebi. Drugi razlog je v lastnosti zavesti, da se neprestano z nečim isti (istoveti). Tisti, ki trpi in ga je strah, ni »resnični jaz«, temvečosebnost (»lažni jaz«) oziroma predstava, s katero se istovetiš. Tretji razlog pa je sekvenčna obravnava dogodkov – čas. Jaz se čuti ujetnika časa in neprestano beži iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, kjer se čuti domačega. A to je pravo prekletstvo, kajti čas je največji povzročitelj strahu.

Problemov jaza ni mogoče rešiti na ravni uma. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Ko dojameš, da rešitev ni znotraj uma, najdeš pravo pot. A marsikdo se od tegob in bolečin ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza. To spoznanje je pogosto zakrito.

Lažni konstrukt – jaz –je treba, ko pride čas za to, zrušiti in prekiniti lažno istenje. Odstranitev te laži jebistvenega pomena za duhovni napredek. Ko razumeš, kakšne težave prinaša jaz in v kakšne zanke te vabi, se njegova veličina začne krhati. Jaz se mora umakniti, ko mu odrečeš pozornost,ko se ne meniš zanj, temveč svojo pozornost usmeriš v sedanji trenutek. Le prisotnost te lahko osvobodi jaza,prisoten pa si lahko le zdaj, ne včeraj ali jutri.

Vse povedano pa nikakor ne pomeni, da je jaz nekaj slabega;treba ga je videti v vloginenadomestljivegapomočnikapri razvoju in neprestanem izpopolnjevanju.V pretežnem delu tega procesa ima zelo pomembno vlogo pri gradnji odnosov inrazvijanju samopodobe, ki je potrebna pri igranju posameznih vlog. Ker v svojem svetu opažaš še druge osebe, persone, lahko z njimi gradiš vse mogoče odnose, skozi katere se bolje spoznavaš. Prav odnosi – in ne stvari – so v življenju bistvenega pomena.Najpomembnejši odnos jeodnos do sebe.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar

Vir: www.prisluhni.si