Kdor me pozna, morda pričakuje, da se bom takoj obregnil ob stranišča, čevlje in mize, toda to so le izdelki s konca tekočega traku. O njih pišem že dvajset let, pa se v družbi ni prav dosti spremenilo. Naj poskusim drugje: pri temeljnih načelih tehnologije.

Na osnovi kakšnih družbenih norm in standardov sploh začnemo oblikovati predmete? Kako nam je uspelo tako zelo zaiti? Katera so žarišča gnilobe na temni strani tehnologije?

1. MONOKULTURNOST
Kako zapolnjujemo prostor? Zgradimo nogometni stadion, izobraževalni kompleks, turistični objekt, spalno naselje, če o njivah, letališčih in nakupovalnih središčih niti ne govorimo.

V stanovanju imamo ločene sobe za spanje, kuhanje, izločanje, umivanje … Za brisanje ritke imamo en papir, za nos drugega, za roke tretjega, za kuhinjo četrtega. Eni čevlji so za ples, drugi za tek, tretji za v službo …

Zahteva po edinstvenem namenu prav vsega vodi v potratnost. Obstajajo kulture in družbe, v katerih so prostori in predmeti ter njihova raba večnamenski – zgledujmo se po njih, kjer se le lahko.

2. RAZČETVERJENA OSKRBA
Angleži so do 19. stoletja dokončno ločili pridelovalca od predelovalca, prodajalca in uporabnika. Na tej tehnološki inovaciji temelji celoten sodobni trg. Samooskrbnost je slaba za sodobno ekonomijo; prav zato je to tudi ključ, kako gospodarjenju z dobrinami povrniti celovitost.

Angleži so svoj poslovni model zgradili na bombažu: pridelava v Indiji in Ameriki, predelava samo v Angliji, prodaja pa povsod. Ceneni bombaž je izrinil volno in konopljo. Prav ločenost pridelave, predelave, prodaje in porabe omogoča manipulacijo in špekuliranje z maržami, brez česar ne bi bilo kapitalizma.

Tako je dandanes z vsemi izdelki: taki so, da jih ni mogoče izdelati doma. Za izhod iz te zablode je nujno treba negovati veščine samopreživetja, se čim več stvari naučiti izdelati sami in izmenjevati izdelke s sosedi.

3. CENENA EMBALAŽA
Nekoč so ljudje lepo skrbeli za embalažo: okrasili so jo in poslikali, saj je varovala dragoceno vsebino. Vrč, skleda, košara, zaboj, sod, tulec, obleka, hiša (»embalaža« za nas in naše stvari) … vse to je navadno preživelo veliko let ali celo generacij vsebine, ki ji je bilo namenjeno.

Dandanes prevladuje cenena embalaža za enkratno uporabo. Plastika nas je začarala in postala edina izbira. Brez nje ne bi bilo potrošništva, ne bi bilo astronomske gospodarske rasti – in vseh problemov, ki spadajo zraven.

Tehnologiji varovanja vsebine je treba povrniti prvobitno modrost in lepoto. Vsakdo lahko nekaj stori: shranite kozarce za vlaganje, stvari spravite v lične škatlice, sami si sešijte oblačila, uredite si živ dom in se izogibajte brezdušni plastiki.

Ko dobimo darilo v čudoviti škatlici, shranimo oboje – tako darilo kot škatlico. Nemalokrat škatlica preživi darilo: vanjo shranimo predmete s posebno čustveno vrednostjo. Ko dobimo darilo v plastičnem ovoju, ovoj zavržemo in zdi se mi, da z njim zavržemo tudi delček bistva predmeta, ki nam je bil podarjen.

4. RAZOSEBLJENA SLUŽBA
Služba je navadno monokulturna embalaža – funkcija ali položaj, s katerim se istovetimo in predstavljamo svetu. Služba ločuje »resno« delo (za denar) od »prostočasnega« dela in s tem ustvarja globoko družbeno razcepljenost.

S pametno tehnologijo bi si lahko olajšali prav vse! Toda razvitost še vedno merimo na osnovi stopnje zaposlenosti. Služba nas odtujuje od sebe in od sveta. Če sledimo notranji poklicanosti in prispevamo svojo izjemnost svetu, bo svet poskrbel za nas, naj smo v službi ali ne.

»Cilj vsake razvite družbe bi morala biti popolna brezposelnost,« pravi humorist Doug Stanhope. 

5. PRISILNO ŠOLANJE
Nedavno smo se pogovarjali o projektu, ki bi ga otroci radi izvajali za dobro sveta. Kresale so se ideje, kako jih podpreti, jim dati prostor, kako ne biti zaščitniški, a jim vendarle nuditi podporo. Kolega je iz ozadja navrgel: »Mah, samo v šolo jih pošljite, pa jim bodo nehale iti po glavi takšne stvari.«

Da bi sploh hoteli hoditi v službo, se moramo že od otroštva navaditi, da nekam hodimo na silo. Šola je monokultura učenja, vse drugo je prepovedano. Pozneje pa je nasprotno: ko smo v službi, je prepovedano vse drugo.

Učenje, vsekakor! Toda šola bi morala biti svobodna in tako fenomenalna, da otroci niti ne bi hoteli domov!

6. BREZNOŽNA MOBILNOST
V imenu večje mobilnosti vlagamo v stroje, ki jih poganja nafta, pozabljamo pa na lastne noge. Ljudje, ki se niso nikoli povzpeli na bližnji grič in se spustili v bližnjo dolino, so živeli pod palmami na Baliju in v stepah Argentine.

Zdaj je delo sedenje za računalnikom, hoja pa nekaj za pretegovanje nog – s pohodniškimi čevlji in palicami. Za vsako zvrst gibanja moramo biti v tipski opravi: eni za hojo, drugi za tek, tretji za veslanje, četrti za kolesarjenje, peti za v avto, šesti za … Hm?

Namesto da iščete cilj dopusta v katalogih, samo vstanite in vsak dan odpešačite dvajset kilometrov, vsakič v drugo smer od svojega doma. Presenečeni boste, kako neizčrpno lepa je vaša bližnja okolica. Za dodatno razsežnost izkušnje se na pot odpravite bosi!

7. POSILJENA OBLAČILA
»Obleka naredi človeka,« pravijo. V resnici industrija naredi obleko in vanjo stlači človeka, da se ujema z vsako stopnjo monokulturnosti, v katero je postavljen. Obleka naj nas varuje pred vremenskimi vplivi, pika. Če si obleko izdelamo sami, jo izdelamo lično – to je embalaža, v katero damo nekaj dragocenega: sebe.

Poslovna obleka nas sili v togo držo in brzda našo vihravost. Tesne hlače, znak urbanega mladostnika, so grožnja neplodnosti in »oklep«, ki nenehno draži kožo, zavira krvni obtok, krade gibljivost in mir. Visoke petke deformirajo stopala in pačijo držo. Čemu vse to?

Če res daste nekaj nase, vedno bodite v najljubši udobni obleki, kakršna koli že je.

8. 9. 10. STRANIŠČE, MIZA IN ČEVLJI
Za piko na i še famozni trije predmeti »s konca tekočega traka«, o katerih lahko obširno berete v moji knjigi Človek: navodila za uporabo.

Stranišče nas je pretentalo k sedenju, čeprav bi morali lulati in kakati čepe!
Miza nas je pretentala k lagodju, čeprav bi nam bilo za zdravje hrbtenice in nog bolje biti kar na tleh!

Čevlji so nas pretentali k izumetničenemu dostojanstvu, čeprav bi pokončneje stali bosi!

Nara Petrovič

Vir: www.zazdravje.net