Partnerski odnos je odnos intimnosti in zato je eden najbolj tesnih in svetih odnosov, kar jih lahko izkusimo v odnosu z drugimi.

Izhajal naj bi iz svobodne izbire, vendar redki dosežejo stanje zavedanja, da lahko že v prvo izberejo s tega nivoja. Čeprav je v osnovi vsak partner, ki ga izberemo, za nas pravi partner, ker odraža našo izbiro in vse, kar iz nje lahko izhaja, in ga zato lahko sprejmemo kot svojega najboljšega partnerja v danem trenutku.

Odnos je vedno tak, kakršnega skupaj ustvarimo

Odnos je vedno tak, kakršnega skupaj ustvarimo, zato kot odrasli zanj lahko prevzamemo popolno odgovornost, brez nepotrebnih očitkov in občutkov krivde. Skozi nepopolnosti, ki jih doživljamo v odnosu, pogosto kot svojo lastno projekcijo v partnerju, odkrivamo priložnosti za svojo osebnostno in duhovno rast. Če tega ne zmoremo, odnos slej kot prej izgubi pomen in je zato naravno, da razpade.

Pogost vzrok za razočaranja v partnerskem odnosu so odločanje z nivoja svojega ega, nepoznavanje ter nerazumevanje sebe in partnerja. Razočaranja vodijo v konflikte, varanje, zapiranje vase, pogasitev strasti, bežanje oz. zadovoljevanje potreb zunaj razmerja ...,  ti pa v razpad zveze. Odločanje z nivoja svojega ega daje prednost zgolj enemu posamezniku, in ne uravnoteženemu odnosu svobodne zavezanosti.

Svobodna zavezanost pomeni, da partnerja v odnosu dihata skupaj,  vendar vsak polno s svojimi pljuči.

Če v odnosu ne razrešimo resničnih vzrokov nastalih težav oz. ne storimo vsega, kar lahko, z razpadom zveze pogosto 'izgubimo' dano priložnost osebnostne in duhovne rasti. Ko stopimo v novo partnersko zvezo, pogosto doživljamo podobne zgodbe – scenarij ostaja primerljiv, le soigralci so se spremenili. Pogosto se izkaže, da dokler nismo osvobojeni pogojenosti, polzavedno ali nezavedno v naslednji izbiri izberemo morda primerljivega partnerja s prvim ali pa njegovo nasprotje ali sledimo drugim interesom, ki ne izhajajo iz ljubezni in resnice. Situacije se ponovijo ali nadgradijo, odvisno od nas samih, izbranega partnerja ter osnovne izbire.

Če želimo imeti dober partnerski odnos, rabimo najprej sami sebi postati tak partner, kot si ga želimo imeti. 

Če se v odnosu odločamo na osnovi vrednot, kot so spoštovanje, ljubezen, sprejemanje, iskrenost in zaupanje, in te vrednote v odnosu tudi živimo, bomo ustvarili zdrav in svet partnerski odnos.

Buda v eni od svojih misli pravi, da je bolje kot tisoč praznih besed ena beseda, ki prinese mir.

Če želimo mir v partnerskem odnosu doseči s poslušanjem svojega ega, miru v resnici ne bomo dosegli, zato je treba poslušati tudi svoje zamere, krivde in strahu osvobojeno srce, vest in zdrav razum ter partnerja. 

Ti viri informacij nam na poti našega osebnostnega in duhovnega razvoja pomagajo do najoptimalnejših odločitev, ko dva za dobro obeh prispevata najboljše od sebe v odnosu drug do drugega.

dr. Kristina Knific

Vir: www.svetloba.si