Med najpogostejšimi zdravili za samozdravljenje brez recepta so nazalni oziroma nosni dekongestivi, ki jih uporabljamo sistemsko ali lokalno v obliki kapljic ali prišil za nos. Glede na njihovo dostopnost in prevladujoče mnenje o neškodljivosti je dobro vedeti, da omenjeni preparati lahko tudi podaljšajo trajanje stanja ter povzročijo zaplete.

OTC je angleška kratica za zdravila, ki jih lahko kupimo brez zdravniškega recepta. Gre za zdravila za obravnavo stanj, ki ob pravilnem prepoznavanju in tolmačenje simptomov ter upoštevanju priloženega navodila o uporabi ne zahtevajo neposrednega nadzora zdravnika. Kljub splošnemu prepričanju, da gre za varna in učinkovita zdravila, je treba poudariti, da niso popolnoma neškodljiva. Z delovanjem na simptome pogosto prikrijejo izvorno bolezen in lahko povzročijo neželene učinke.

Dekongestivi
Dekongestivi so skupina zdravil, ki omogočajo kratkotrajno olajšanje z odpiranjem dihalnih poti. Uporabljajo se za odpiranje zamašenega nosu in lajšanje težav pri običajnem prehladu, vnetju sinusov, akutnem ali kroničnem rinitisu, alergiji zgornjih dihal, senenem nahodu, deviaciji nosnega pretina, hipotrofiji nosnih školjk, polipih v nosu.

Kapljice in pršila, s katerimi si pomagamo pri zamašenem nosu ob prehladu, delujejo tako, da zmanjšajo oteklost krvnih žilic v nosu, kar pomaga odpirati dihalne poti. 

Gre za tako imenovano vazokonstrikcijo (zožitev krvnih žil). Poznamo pa tudi nosne dekongestive, ki blokirajo histamin – te uporabljajo ljudje s sezonskimi alergijami. Večje število alergenov v številnih delih sveta ter podnebne spremembe navajajo vse več ljudi na odločitev o samozdravljenju ter nakupu kapljic ali pršil za nos brez posveta z zdravnikom ali farmacevtom.

Dolgotrajna uporaba
Zaradi dalj časa trajajočih težav s krajšimi vmesnimi obdobji izboljšanja pa ljudje pogosto kapljice in pršila za nos uporabljajo dalj časa, tudi več mesecev ali celo leta, pri tem pa tudi ne upoštevajo, da imajo ti preparati poleg časovne omejitve uporabe tudi omejitve glede starosti (nekateri izdelki so kontraindicirani pri otrocih, mlajših od dveh let), stanja in spremljajočih bolezni (nosečnost, bolezni ščitnice, srčne bolezni, težave s prostato).

Podaljšana uporaba nosnih dekongestivov povzroča neželene učinke, kot je medikamentozni rinitis. Zato je lokalno uporabo vazokonstriktorjev nujno omejiti na krajše časovno obdobje, ne daljše od štiri do pet dni. V nasprotnem primeru tvegamo poškodbo sluznične povrhnjice ter povratne vazodilatacije. Poškoduje se lahko tudi mukocilijarni epitelij (atrofični rinitis in anosmija).

Neželeni učinki
Daljša uporaba dekongestivov zmanjšuje občutljivost alfa receptorjev, zaradi česar za enak učinek potrebujemo vse večje odmerke v krajših časovnih intervalih. Posledica tega je, da pacienti nenadzorovano uporabljajo prevelike odmerke nosnih dekongestivov, kar je splošna težava ter opozarja na nujnost ukrepov za preprečevanje neomejenega dostopa in uporabe nazalnih dekongestivov. Ti namreč večinoma delujejo lokalno, imajo pa lahko tudi sistemske učinke, kot so hipertenzija, glavobol, slabost, nespečnost in vrtoglavica. Z uporabo dekongestivov lahko ljudje razvijejo tahifilaksijo, hiter upad odgovora na zdravilo v krajšem časovnem obdobju pri večkratni uporabi ali po začetnem odmerku.

Ukrepi
Najstarejši znani molekuli za zdravljenje nazalne kongestije sta efedrin in psevdoefedrin, in sicer zaradi svojega vazokonstrikcijskega delovanja. Toda francoska Nacionalna agencija za varnost zdravil v svojem akcijskem načrtu julija 2013 nasprotuje njihovi uporabi v rinologiji ter poudarja, da vazokonstriktorji »pomenijo tveganje za možgansko kap in druge hude nevrološke posledice« ter so »pogosto preveč tvegani za uporabo pri navadnem prehladu«.

Efedrin, ki ga uporabimo na nosni sluznici, zmanjšuje nabreklost sluznice učinkoviteje od oralnega psevdoefedrina v krajšem časovnem obdobju. Toda po koncu terapije lahko pride do povratnega učinka (rebound effect) in ponovitve obstrukcije nosu. Nekaj študij je dokazalo učinkovitost oralnega psevdoefedrina pri nosni obstrukciji med navadnim prehladom. Vazokonstrikcijski učinek pri oralni uporabi ali uporabi neposredno na nosno sluznico namreč znatno poveča krvni pritisk in vodi do vazospazme. To lahko povzroči epizodo hipertenzije, srčnega infarkta, možganske kapi in različnih nevroloških simptomov. 

Različni škodljivi srčno-žilni učinki se lahko pojavijo po posamezni ali dolgotrajni terapiji (daljši od petih dni), neodvisno od vaskularnega statusa in starosti. Glede na resne škodljive kardiovaskularne in nevrološke učinke, ki lahko nastanejo celo pri nižjih odmerkih, je nujno, da zdravnik natančno oceni koristi predpisovanja teh zdravil pri alergijskem rinitisu.

Kortikosteroidi
Intranazalne kortikosteroide priporočajo kot terapijo prvega izbora pacientom z zmernim do hudim alergijskim rinitisom, še zlasti, ko je nosna kongestija glavni simptom. Glavna prednost intranazalnih kortikosteroidov je v tem, da se lahko administrirajo visoki odmerki zdravila s hitrim začetkom delovanja, uporabljajo se lokalno, neposredno v ciljni organ, zaradi česar so sistemski učinki minimalni, če se pojavijo. Znano je, da številni pacienti uporabljajo intranazalne kortikosteroide samostojno, na podlagi subjektivne presoje težav ter nehajo uporabljati zdravila, ko se simptomi občutno zmanjšajo. Aditivi in konzervansi kot sestavine intranazalnih kortikosteroidov, ki preprečujejo rast bakterij, dodajajo okus in vonj, absorbirajo dodatno vodo in vzdržujejo ustrezno raven vlage, lahko razdražijo in dehidrirajo nosno tkivo ter privedejo do preobčutljivosti.

Oralni antihistaminiki se pogosto uporabljajo hkrati z intranazalnimi kortikosteroidi, čeprav so resne neželene učinke kronične terapije s sistemskimi kortikosteroidi dokazali v številnih raziskavah. Klinično pomembno je dejstvo, da oslabijo os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza in še pomembnejše – negativno vplivajo na rast pri otrocih in osteoporozo pri ženskah v menopavzi.

Alergije
Alergijski rinitis je eno od kliničnih stanj, pri katerem se najpogosteje uporabljajo nazalni dekongestivi. Prizadene od deset do 20 odstotkov svetovne populacije ter od 15 do 25 odstotkov otrok in mladostnikov. Med simpatoimetskimi vazokonstriktorji se za lokalno uporabo v nosu uporabljajo imidazol (nafazolin, oksimetazolin in ksilometazolin) ter derivati kateholamina (epinefrin, efedrin in fenilefrin).

Staša Petković, mag. farm.

Vir: www.viva.si