Piše: Aurigo

Naš človeški svet je binaren. Imamo en par nog, dvoje rok, dve ušesi, dve nosnici, dve očesi in srce z možgani. Imamo dobro in zlo. Imamo sever in jug.

Mojo Gospo v Parizu sem obiskal pred dobrimi devetimi leti. V najlepšem mesecu v letu, v mesecu maju, kajti mesec maj je mesec Matere Zemlje, ko že vse dodobra vzbrsti, dokončno ozeleni in že trava osemeni.

Moja Gospa je bila namerno izbrana na moji poti na romanju v Komposteljo, v prazniku Matere Zemlje. Takrat sem k mojemu romanju dodal še mesto Toulosa, kjer je še Merkurjev orakelj v manjši cerkvici Notre Dame La Noire ali tudi de la Daurade s črno Marijo.

Slika 1: besna himera na Moji Gospe

Le-ta cerkvica v Toulosu po mojih predvidevanjih stoji na eni izmed glavnih zmajevih črt. Katedrala v Kompostelji (Santiago de Compostella) pa predstavlja lunino svetišče. Po opisu Trevorja Ravencrofta v knjigi Rosslyn pridobim podatek, da je druidsko romanje po Boginji Zemlje od Iberskega polotoka v Kompostelji preko Francije Toulosa in še štirih katedral v Franciji, vse do škotskega Rosslyna predstavljalalo pot po 7 planetarnih orakljih ali 7 katedralah zemeljskih čaker.

Slika 2: Pogled na Mojo Gospo iz otočka Svetega Lojza

Slika 3: Kapela pred Mojo Gospo

Slika 4: Besni pes na Moji Gospe

Slika 5: Osrednji stolp, ki se je porušil v požaru

Moja gospa iz Pariza (Notre Dame de Paris) predstavlja Marsovo preročišče s peto čakro ali grleno čakro, četudi naj bi bil v rimskih časih antike na njenem mestu Jupitrov tempelj. Kot iniciacijsko točko predstavlja pelikana, po misterijih Mitre pa stopnjo Perzijca. Od leta 2010 so na moji poti ostalo še štiri svetišča oziroma pet svetišč, saj so bila vrata cerkvice črne Marije de la Daurade zaprta in sem se lahko samo smukal okoli tega svetišča.

Slika 6: Vitraž v Moji Gospe

Za pohajkovanje po Parizu nisem imel veliko časa, samo en dober dan in en dopoldan. Zato v enem dnevu ni bilo kaj dosti za postoriti v takem velemestu pri lociranju zmajevk, kot je Pariz. Upal sem na nemogoče, da se mi bo razodelo v enem hipu omrežje zmajevih črt, a to je bilo le računanje približkov brez krčmarja. V dobrih enajstih urah so moje noge zajele več kot 10 kilometrov poti v krožnem gibanju. A po tem pohodu, sem bil samo še bolj zmeden, kako in zakaj po Parizu. Odkril sem sicer Zmajsko ulico (Rue du Dragon) na kateri je postavljen hotel Zmaj.

Slika 7: kovinski zmaj na ulici Rue du Dragon

Zmajsko ulico označuje uliti zmaj, a to je bil celoten izkupiček, če ne štejem Moje Gospe iz Pariza. Krožna pot Notre Dame de Paris, nabrežje svetega Mihaela (Quai st. Michael), Saint Severin, Sorbonna – na območju Sorbone naj bi stal rimski forum, Panteon, Palača Luksemburg, Saint Sulpice, Saint Germain de Pres, Ville Marie in Saint Gervais, je bil moj vdih in izdih v enem dnevu. Kratek skok v preteklost. A v tem svojem kvik pohodu Marijine črte nisem zaznal.

Slika 8: krilati lev na Nabrežju svetega Mihaela

Slika 9: Arhangel Mihael v zmagovalni pozi nad Luciferjem

Tri veličastne cerkve (Severin, Sulpice, Germain de Pres) in v vsaki cerkvi zahvale na marmornatih ploščicah za ozdravitev. Morda že zato, ker je bilo preveč energij za en dan ob vseh teh svetih krajih, in za tako veličastno mesto potrebuješ, najmanj sedem dni, če ne že deset da vsaj približno veš, pri čemu si.

Slika 10: umetno cvetje na grobu Marie Curie Sklodowski v Panteonu

Slika 11: Na kaj vas spominja 16 kraka bela zvezda v Panteonu?

Slika 12: Boj Abrahama z angelom (Mihaelom) pri žrtvovanju Izaka v cerkvi Saint Sulpice

Slika 13: Boj arhangela Mihaela z Luciferjem, na desni strani zemeljska kača v cerkvi Saint Sulpice

Slika 14: Vstajenje Kristusa, ki s palico-križem pritiska na Luciferja, katerega ovija zemeljska kača v cerkvi Saint German de Pres

Slika 15: nagrobni vitez v cerkvi Saint German de Pres

Spoznal pa sem – takrat – v tistem čudovitem sončnem dnevu, da je Pariz mesto mostov, ki prečkajo Seno, kjer mladostne dame ob reki Seni igrajo golf in kjer se nekoliko starejše dame še poročajo v cerkvi St. Sulpice, je velemesto, kjer se mlada družina pripelje skozi Pariz z več kot trideset let starim fičkom ter okusil ščepec galske kulturne tradicije.

Slika 16: golfistka na nabrežju Sene

Slika 17: beli fičo

Sliko 18: ponesrečeni človek

Slika 19: broška s kačo

A Moje Gospe iz Pariza ni več.
Moje Gospe iz Pariza od 16. aprila 2019 ni več. Ostala sta samo dva osrednja stolpa in zunanji zidovi glavne ladje. Moja Gospa je iznakažena, kakor Jezus iz cerkve svetega Severina. Polna bolečih ran. O požaru sem izvedel iz medijev šele naslednji dan. Blebetanje po televiziji mladega primata1, da bodo manjšo baziliko obnovili čez pet let in da bo še lepša kakor prej, so prazne marnje sodobnega nečimrnega politika. Osebka, ki spominja na Merovinga iz filma Ponovno naložena Matrica, osebka z napuhom, nečimrnostjo, arogantnostjo, samozadostnostjo in totalnim egoizmom. Vzrok in posledica. Vzročnost – njeni sužnji smo!

Nič ne bo moglo nadomestiti ostrešja iz hrastov iz 12. stoletja. Tu na vrhu, se je nabirala energija dobrih 700 let, od vseh obiskovalcev Moje Gospe, vseh želja, priprošenj, joka in ponižnosti, a tudi radosti. Bistveno večja je tudi škoda, kot si jo želijo prepoznati vsi po vrsti, od politikov do arhitektov. Porušitev nekaterih obokov v glavni ladji, opozarjajo na nepopravljivo škodo. Medijska nabirka denarja za obnovo manjše bazilike Notre Dame de Paris, ki je v treh tednih že presegla 1 milijardo evrov, tudi ob bogatih turbokapitalistov, je le zapozneli odziv, lajšanje vesti zahodne civilizacije.

Slika 20: kip poškodovanega, razmrcvarjenega Kristusa brez rok iz cerkve Saint Severin, ki spominja na požgano Mojo Gospo

Požarni pogrom Moje Gospe iz Pariza prej napoveduje kataklizmo zahodne (evropske) civilizacije. Predolgo ste čakali z njeno obnovo, predolgo ste čakali z renesanso Moje Gospe iz Pariza, ki se bi morala začeti vsaj že leta 2015. Čas v kateremu živimo, ko nam želijo mediji; dirigirani in kupljeni od velebogatašev; prikazati laž kot resnico, nepravičnost kot pravičnost, čim večjo ekonomsko potrošnjo kot vzdržnost, so samo del tega kar predstavlja požar v Moji Gospe iz Pariza. Geslo francoske revolucije: svoboda, enakost in bratstvo (libertem egalite, fraternite) se je v drugem tisočletju naše ere spremenilo v suženjstvo delavcev v Amazonovih skladiščih 2, kjer morajo zaposleni brez pravice do bolniške odsotnosti prehoditi 40 kilometrov na dan, ko trgovke v ameriških Walmartih lulajo v plenice namesto v školjko na wc-ju med odmorom, ali ko zaposleni v bangladeških in kitajskih tovarnah delajo sedem dni v tednu po 10 ali 12 ur na dana. Enakost se je spremenila v pavperizacijo srednjega sloja in bratstvo je izginilo v nakupovalnih centrih. Turbokapitalizem in banksterstvo je porušilo vse vrednote iz 80 let prejšnjega stoletja.

Slika 21: Palais de Justice de Paris - Sedež deželne vlade, med katero se stiska Sveta kapela, z napisom svoboda, enakost, bratstvo

Ravno zato je mladi primat s staro primatko naščuval represivni organ policijo – na protestnike rumene brezrokavnike3 – na voznike kamionov, na medicinske sestre, na smetarje, na trgovke -  s takšno brutalnostjo, ko je bilo v teh protestih od lanskega septembra poškodovano veliko ljudi in jih je ostalo vsaj 20 brez očesa ter sedaj vidijo ameriški kapitalizem analogno. V primatu in primatki pa zlo. Zamujena obnova predstavlja zamujeno priložnost zahodne (evropske) civilizacije, v času kjer turbokapitalizem bogate elite, zanima samo še večjo izkoriščanje človeka, še bolj pa Matere Zemlje. Zaradi tega pohlepa in pogoltnosti padajo celi gozdovi v Amazoniji, padajo gozdovi na Sumatri, kjer namesto dreves sadijo palme, padajo deževna drevesa v Afriki, padajo gozdovi vsepovsod po Zemlji.

Smo pred padcem nove-stare Atlantide na Zemlji! Žal se zgodovina res ponavlja kot farsa. Vplivanje na vreme (primer OI Peking, žled na Notranjskem, toča v velikosti teniških žogic v Jugovzhodni Sloveniji, itd.), jedrski poizkusi, ponesrečeno prikrivanje turbokapitala pri vzdrževanju jedrske elektrarne v *censored*ushimi in posledična zastrupitev z radioaktivnostjo daleč v pacifiški ocean, fraking ameriških naftnih družb, ki povzročajo mini potrese. Mediji niso na veliko izpostavili zgodbe o poizkusu ogrevanja v Severni Koreji iz globin Mater Zemlje leta 2016, ki je posledično povzročil potres 5,2 stopnje. Šele po dobrih dveh letih so priznali, da je nekaj šlo narobe, da je bil povzročen takšen potres, ki je bil katastrofa za okolico. Turbokapitalizem se pač igra. Dokler se lahko. Zatem genske spremembe, živali človeka. Čakam na kentavra, čakam na harpijo, čakam na . Nadomestna pljuča pri prašičih s človeškim genom, ki naj bi služila za zamenjavo pri človeku. Kaj bo, ko takšna svinja pobegnila v naravo? Ne čudijo me več biblijske zgodbe ali zakaj je Mojzes prepovedal Židom jesti svinjino in proglasil svinjo za nečisto žival. Kar so od Židov, seveda kot polbratje pobrali tudi muslimani. Ne ni Mojzes prepovedal uživanja svinjine zaradi slabšega trajanja mesa v puščavi. "Čiste in nečiste živali: … in svinje, ker sicer ima parklje, pa ne prežvekuje; za vas je nečista. Ne jejte njihovega mesa in ne dotikajte se njihove mrhovine! – Peta Mojzesova knjiga" Genom prašiča je že sedaj zelo blizu človeškemu; s človeškimi pljuči v svinji, bo še bližje. Smo tam, kjer smo, bližje kakšni Atlantidi izpred 20.000 let, ki je ni več, kot raju na Zemlji. In vse to prej pripoveduje in napoveduje požar v Moji Gospe iz Pariza.
Zgodba o Atlantidi starega Grka Platona me ne preseneča več. Stare prerokbe pravijo, da Bog pregrešne, pohlepne človeške civilizacije ne bo več uničeval s potopom. S potopom, ki se je zgodil v preteklosti in ga opisujejo vse človeške civilizacije – grška mitologija (Deukalion), babilonska zgodba o Utnapištimu v Epo o Gilgamešu,  biblijska o praočeteu Noetu, Gun-Yu v kitajski mitologiji, Pralaya v indijski mitologiji, v majevski mitologiji kajman. Ne, naslednja kazen pride z ognjem, pravi stara prerokba.

Platonova zgodba o koncu neke visoko razvite tehnološke civilizacije - Atlantide, je bližja, kot se nam zdi4. Morda to zgodbo že gledamo in doživljamo. Smo ponovno bližje podzemnim jamam, kot nebesom.

Slika 22: Starejši indijski par pred katedralo Moje Gospe v letu 2010

Memento mori Notre Dame de Paris

Opombe:
1 Njegovo ime bi lahko, če izpustimo črko r, lahko prevedli tudi kot zidar ali prostozidar. V vrhove oblasti se je povzpel preko študija na jezuitski akademiji in dela inšpektorja za finance v okviru ministrstva za finance. Nato je presedlal, bolje rečeno se predal z vsemi skrivnostmi inšpiciranja banksterjem in služil v francoski banki Rotschild & Cie. Ko je sklenil dober posel prodaje za multinacionalko, se je vrnil v sam vrh finančnega ministrstva. Od tam mu je preko 2000 najvišjih državnih uslužbencev pisalo volilni program za francoski politični Olimp.

2 Ko sem prvič prebral o trpinčenju delavcev v tej spletni trgovini, ki ima ime po največji južnoameriški reki, sem takoj odpovedal nakupovanje njihovih knjig in njihovega reklamiranja. Ustrežljivi so bili in mi niso več pošiljali njihovih reklam, a ostal je grenak priokus. Spomnili so me na kakšnega soseda, ki je ustrežljiv in se dobrika vsem svojim sosedom, a čez noč se slišijo kriki iz njegove hiše, daleč v sosesko, ko pretepa svojo ženo. Sedaj rajši dam kakšen evro, dva, pri drugi knjižni založbi za posamično knjigo, kot, da podpiram amazonsko izkoriščanje.

3. Tukaj v tem uporu rumenih brezrokavnikov, ne podpiram njihovega nasilja, razbijanja izložb, prevračanja in zažiganja avtomobilov. Ampak v francoskem primeru bodo imeli še kaj za analizirati, za kaj so se stvari obrnile v takšno ekstremnost nasilja, ki ni pogojena samo z historičnostjo francoskega kolektivnega spomina po francoski revoluciji leta 177. Spomnim se med enim mojim obiskom Francije na učenjih pred destimi leti, ko so v nekem francoskem mestecu imeli lokalno stavko občani. Zaprli so glavno cesto, ker so v koloni hodili preko križišča. Z avtomobili se nismo nikamor premaknili, nastajala je dolga kolona, tako, da je bila edina možnost, da si obrnil avtomobil, šel nazaj do vhoda mesta in se izognil tistemu križišču ter se odpravil po drugi stranski cesti na svojo pot. Francoski rumeni brezrokavniki bi si lahko za vzor vzeli Mahatmijev nenasilni upor proti angleškim kolonistom v letih 1930-1947. Gandhijev ahimsa. Recimo njegov solni satjagrahi, peš pohod od ašrama Sabarmati do morske obale do solin Dandi, ko je zaukazal, da ne bodo več plačevali Britancem davka na sol.