NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 16-sep
  • Stephen Turoff – Individualne terapije
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 17-sep
  • Bralna čajanka

  • sreda 18-sep
  • Motivacijske misli za lepo življenje
  • Bi nam morali biti naši otroci hvaležni
  • Je res vsaka stvar za nekaj dobra?
  • France Štiglic: Med ustvarjalnostjo in ideologijo

  • četrtek 19-sep
  • Uradni trening z lipicanci

  • petek 20-sep
  • Vesela trgatev na Krasu, s potepanjem in osmico

  • sobota 21-sep
  • Šola zmajeslovja: Uvod v zmajeslovje

  • nedelja 22-sep
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 23-sep
  • Viljem Gogala: Potopis

  • torek 24-sep
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sreda 25-sep
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 26-sep
  • Svetovni dan turizma

  • petek 27-sep
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 28-sep
  • Lurd - Camino - Montserrat...popotovanje

  • nedelja 29-sep
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 30-sep
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam

  • torek 01-okt
  • 19. Festival za tretje življenjsko obdobje
  • Skupina za izkustveno delo s čustvi

  • sreda 02-okt
  • S kajakom v Trst na kavo in še kam

  • četrtek 03-okt
  • 11. EFSMA kongres medicine športa
  • Obvladovanje in umirjanje stresa ter tesnobe z uporabo tehnik dihanja, čuječnosti, usmerjenega gibanja, sproščanja, meditacij

  • petek 04-okt
  • Gledališki tečaj

  • sobota 05-okt
  • Jestival okusov in umetnosti

  • nedelja 06-okt
  • Oktobrski izlet v Tivoli

  • ponedeljek 07-okt
  • Spomin na Luizo Pesjakovo

  • torek 08-okt
  • Srčna ustvarjalnica

  • sreda 09-okt
  • Svetovni dan pošte v Muzeju pošte in telekomunikacij

  • četrtek 10-okt
  • Mednarodna konferenca Evropskega združenja za vaskularno medicino ESVM / IVA
  • Ezoterična Indija

  • petek 11-okt
  • Abonma Veličastnih 7 2019/20

  • sobota 12-okt
  • Seminar Silva metode, tehnike kontrole in razvoja uma
  • Koncert DEVA PREMAL & MITEN in MANOSE Koncert »On the Wings of Mantra«

  • nedelja 13-okt
  • Z igro do dediščine v TMS 2019

  • ponedeljek 14-okt
  • Marko Ogris: Kako je človeku biti drevo?

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Stres, kuga današnje dobe   
    četrtek, 28. marec 2019 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

    Depresija je glavni vzrok nezmožnosti za delo v svetovnem merilu
    Novinarka Maja Megla v knjigi Stres, kuga današnjega časa opisuje, kako je zaradi dolgo­trajnega stresa doživela popoln kolaps in izgorelost. Z vsestranskimi informacijami o stresu v bralcu dviguje in krepi zavest, naj se ustavi in umiri.

    Da - še preden je prepozno - povleče za ročno zavoro na vlaku svojega življenja, ki morebiti že nebrzdano drvi v prepad. Da se zave, da ni vredno žrtvovati svoje zdravje za titule, pohvale, nagrade, priznanja ...

    Avtorica je imela to srečo, da se je iz prepada vrnila živa. O svojem padcu in dvigu je napisala knjigo, pravzaprav enciklopedijo o stresu, ki bo pomagala mnogim, da se še pravočasno stres(z)nijo. Izplača se jo prebrati, kajti pred stresom in izgorelostjo ni imun nihče.

    Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja sta bili pretežno kultura in sodobna umetnost.

    Pred stresom ste se doživljali kot psihično in telesno zelo vzdržljivo. Na fakulteti ste v devetih mesecih opravili za dve leti izpitov, napisali diplomo, jo zagovarjali, opravili diplomske izpite, zaključili študij z desetko, najvišjo oceno, in za diplomo prejeli študentsko Prešernovo nagrado. Torej ste bili navajeni takega tempa, tudi kasneje v življenju.

    Zakaj vas je vseeno polomilo? Ste bili morebiti vseskozi v stresu, pa tega niste zaznali? Je bila izguba službe le povod?
    Najprej naj poudarim, da stres ni nekaj, kar moramo zadušiti in izvreči iz našega načina bivanja. Stres je predragoceno orodje, s katerim se je človek že od pradavnine opremil z dodatnimi zalogami energije, ki so mu pomagale, da se je učinkovito spoprijel z zvermi ali izjemnimi napori. Stres sproži v telesu cel niz kemijskih reakcij, ki nam podvojijo moči, da zbežimo, kar nas nesejo noge, ali pa se spopademo z mnogo močnejšim nasprotnikom.

    Ta stresni odziv se imenuje »boj ali beg«. Poznana je še tretja oblika, namreč »zmrzni«, ki nastane, ko ne moremo niti pobegniti niti se zoperstaviti. Otrpnemo in bolečino manj močno občutimo ali pa je sploh ne. Kot da nismo v telesu. Slednja oblika je značilna za žrtve različnih zlorab.

    Stres je torej odličen mehanizem, ki nam pomaga preživeti. Problem nastane, ker sodobni človek neprestano pritiska na plin v svojem telesnem vozilu, da bi si zagotovil dodatne zaloge energije. To zdravju povzroči katastrofalne posledice.

    A zakaj to počnemo?
    Vsak od nas zaradi različnih razlogov. Nekateri imajo problem z lastnimi mejami. Kot da jih ne bi imeli. Kot da bi bili superjunaki in bi zmogli vse. Drugi so perfekcionisti in izgorevajo v delu. Nič ni dovolj dobro, ker bi bilo vse mogoče z nekaj ur več dela narediti še bolje. Tretji se prekomerno izčrpavajo za svojo kariero, za priznanje. Četrti so prišli v primež tolikšnih problemov in stisk naenkrat, da jih ne morejo več sproti presnavljati in razreševati, zato se zrušijo. Vsak od nas ima drugačen amalgam sil, ki mu lahko spodnesejo tla.

    Kako je bilo to pri vas?
    Sama sem bila tretji mesec na bolniški, ko sem teden dni pred božičnimi prazniki prejela odpoved, podjetje pa je končalo leto z milijonom evrov dobička. Bila sem v paketu z nekaj deset novinarji, ki so jih v pol leta odslovili. Ni šlo za preživetje podjetja, ker so nemudoma zaposlili nove, svoje ljudi. Ta brutalna krvoločnost družbe mi je bila preprosto grozljiva in nedojemljiva. Kako naj se v bolezni postavim nazaj na noge? Kje naj začnem? S sanacijo zdravja ali iskanjem zaposlitve? Kdo me bo bolno sploh želel? V tej stiski sem ostala bolj ali manj sama. Ob strani mi je stala le peščica.

    »Slovenija je tako majhna, da zapustiti svojo službo pogosto pomeni opustiti svoj poklic, saj v nekaterih strokah sploh nimamo možnosti izbire, drugih opcij,« ste zapisali v knjigi. V resnici smo vsi le duhovna bitja, ki raziskujemo življenje. Se potemtakem ni smiselno povsem enačiti, identificirati s poklicem, ki ga opravljamo?
    Naš poklic nismo »mi«. Novinarstvo ni nekaj, kar bi določalo vsebino, srž, jedro mojega bitja. Novinarstvo je bila veščina, v kateri sem v desetletjih pridobila nekaj znanja in spretnosti. Bilo je moja služba. In kaj je služba? Služenje, a ne denarja, temveč služenje bližnjemu. V službe odhajamo vsak dan opravljat veščine, v katerih smo se izurili, a vedno ZA nekoga. Pek peče kruh za druge, zdravnik jih zdravi, policist skrbi za njihovo varnost. Za to naše služenje drugemu vsak mesec prejmemo denar. Če nekdo neprestano menjava veščine, se v nobeni ne more izbrusiti, izmojstriti.

    Družba se dolgoročno na ta način sesuje. Gre torej za povsem praktične stvari. Za kakovost življenja neke družbe je dobro imeti usposobljene kadre na različnih področjih, mar ne? Zato je dobro biti čim boljši pek, mizar, zdravnik ali učitelj. Problem majhnosti Slovenije pa je, da svojih služb v strokovnih poklicih ne moremo menjavati, ker nimamo na voljo dovolj alternativnih institucij. Univerzitetni klinični center je en sam, Filozofska fakulteta tudi. Ljudje obstanejo v istih kolektivih, četudi se med seboj ne razumejo in ne sodelujejo dobro. Druga posledica je beg možganov. Alarmantno je, koliko mladih strokovnih kadrov vsako leto odide v tujino.

    Veliko ljudi po peripetijah življenja spozna, da je lastno telo najdragocenejše bogastvo, kajti brez telesa ne moremo nič na tem svetu. In da se zelo izplača vlagati v zdravje svojega telesa in duše. Bi se s tem strinjali?
    Smo zlitja psihofizičnega in duhovnega. Nobena dimenzija našega bitja ni manj ali bolj pomembna. Nega je potrebna vsem.

    »Živimo v času, ko naša življenja obvladuje adrenalin, močna droga in še močnejše poživilo. Če nas okoliščine ne poženejo v vrtinec stresa, se vanj zaganjamo sami.« Zakaj smo zaradi priznanja zunanjih avtoritet (družbe) pripravljeni zatajiti sami sebe?
    Vsak od nas si želi biti cenjen, ljubljen, sprejet. Kdor tega ni prejel kot otrok, ima primanjkljaj še toliko večji. Zelo mu je pomembna pohvala, nagrade, dobre ocene, zunanja priznanja, kariera, nazivi, položaj v družbeni hierarhiji, šefovska mesta. Potreba po priznanju je tolikšna, da raje zamolčimo svoje nestrinjanje, se ne izpostavimo, ne konfrontiramo, da le ne bi bili zavrnjeni, izobčeni. Drugi vir, ko zatajimo sami sebe, je strah. Če povem, kar mislim, bom lahko odpuščen, neželen, izključen iz družbe.

    Zaradi družbenega in delovnega okolja v Sloveniji je veliko ljudi v kroničnem stresu. A verjetno ni vse v sistemu, ki tiho podpira izkoriščanje. Je problem tudi nizka zavest delodajalcev?
    V Sloveniji pogosto trčite na zelo avtoritarne in izkoriščevalske sisteme v podjetjih, ki jim vladajo temu ustrezno naravnani menedžerji. Ti terjajo pokorščino. Njihova značilnost je nadzor. Ljudje se v takih podjetjih ne morejo počutiti dobro. Ustvarjalnost je zadušena, ker za svoj razcvet potrebuje svobodo. Medčloveški odnosi so hladni. Si predstavljate, da bi se nadzorovani ljudje lahko sproščeno smejali? Takšnih podjetij je v Sloveniji verjetno večina. A obstajajo tudi svetle izjeme, recimo Steklarna Hrastnik. Podjetje je skorajda propadlo, a ga je prevzel socialno osveščeno naravnani menedžer, nobenega zaposlenega ni odpustil in je steklarno v nekaj letih pripeljal do evropsko uspešnega izvoznega podjetja.

    »Svet se tudi brez nas vrti nemoteno naprej. Nihče ni tako pomemben, kot bi si želel, da bi bil. In nikoli ne bo.« Kako boleče je bilo za vas to spoznanje?
    Prav nič. Zelo se zabavam z njim. Ste kdaj pomislili in globoko doživeli, koliko ljudi je stopilo na tla, na katerem vi stojite ali sedite ta trenutek? Kaj so ti ljudje mislili, čutili, doživljali, ustvarjali? Na tisoče jih je bilo od jamskega človeka in koliščarjev prek Rimljanov do danes.

    Mi sami mislimo, kako smo pomembni, ker smo glavni junak lastnega filma. A svet se vrti povsem enako dalje tudi brez nas. Tisto, kar imenujemo »jaz«, je le psihofizična entiteta, skozi katero »zavest« izkuša svet in sebe. Živimo, kot bi bili tukaj večno, kar je utvara in slepilo. Resnica je, da nam je čas odmerjen in bomo kmalu odšli. Kdaj, ne vemo. To je morda eden redkih metafizičnih drobcev, kjer se strinjamo tako verni kot neverni, religiozni in ateisti.

    »Največji in najbolj rušilni del stresnega orkana pride iz okolja, od drugih, iz našega tropa.« Kako bi to pojasnili?
    Najbolj vas prizadenejo najbližji, kajne? Tiste rane sežejo najgloblje, zavrtajo in izdolbejo. Eden bolj rušilnih stresnih sunkov nastane takrat, ko v življenjsko ogrožajočih razmerah ostanete brez pomoči in podpore, ko se razkrije vsa puhlost odnosov, ki vas obkrožajo. Zbolite, ostanete brez službe, živite sami, a kljub temu bližnji poniknejo. Ne zdi se jim vredno preveriti, kako ste, ali ste še živi, če bi karkoli potrebovali, izreči vsaj vzpodbudno besedo. Vsa psihološka literatura govori, kako je v času pretresa ključna čustvena podpora. A resnica je taka, da se šele takrat pokaže narava odnosov. Hude bolezni, kot je na primer rak, družine združijo ali pa povsem razsujejo. Enako se zgodi s prijateljstvi. Ostanejo tista, ki so resnična in vredna.

    (St)res. Bi lahko rekli, da je stres tudi neka vrsta streznitve, ki pokaže, da nekaj, kar mislimo o sebi, ni res, oziroma da stres pokaže na resnico, na to, kar je – (st)res? Šele, ko nas nekaj strese, vidimo razliko med namišljeno »resnico« in nepotvorjeno resnico?
    Zanimivo ste se z besedo poigrali in igrivo usmerili k resnici. Kot sem opozorila že na začetku, stres ni nekaj povsem negativnega. V zdravih odmerkih nam je potreben za preživetje. Je naš zaveznik. Stres postane problem, ko je nenehen, izdaten, prekomeren. A tudi na tej ravni je dolgo časa lahko še obvladljiv. Iztiri takrat, ko doseže amplitudo rušilnega potresa. Takrat se zamaje dobesedno naše življenje, z njim pa se zamajejo tudi naše vrednote, cilji, življenjski stil, prioritete. Ko je odvzeto zdravje, kaj ostane? Ko se sesuje krog prijateljev, kaj je vredno? Ko izgubite službo, kaj vas resnično izpolnjuje in hrani? Iz te centrifuge se izkopljete precej spremenjeni.

    Kako močan je kronični stres, priča tudi to, da vam proti kolapsu in izgorelosti ni pomagala niti večletna vsakodnevna meditacija niti vsakodnevno posvečanje jogi. Verjetno pa se brez tega ne bi rešili?
    Brez vsakodnevne joge in meditacije bi se zrušila že davno prej. Zadnje leto ali dve sem preživela konec tedna v počitku in duhovnih praksah, se do nedelje revitalizirala, vrnila v službo in bila že v torek energijsko izsušena. Brez joge in meditacije ne bi imela dovolj moči, da bi preživela, kar je sledilo. Recimo mesece in mesece bolečinskega sindroma v jakosti zloma, ki se je brez logike in razloga selil po telesu. Najraje se je nastanil v prstih in zapestju rok ter tam gostoval po štirinajst dni. Nisem si mogla odrezati niti kruha.

    Živela sem ob surovi hrani, kolikor sem je imela. Seveda so me razmere spravljale v stisko in ni jim bilo videti konca. Če ne bi bilo izkušenj, ki sem jih doživela v duhovnem svetu meditacij, ne bi zdržala groze in nemoči, ki sem ju izkušala. Obstaja pa še tretji razlog. Če me ne bi zrušilo, bi zaradi lepote duhovnega sveta in moči, ki mi jo je dajala, lahko razvila napuh in vzvišenost. Temu v duhovni literaturi pravijo »duhovni ego«. Ta bi me odpeljal daleč stran od bistva duhovnosti. Tegobe, ki sem jih doživela, »zrušenje osebe«, so bile nujen, neobhoden korektiv na tej poti.

    Ozdravitev od kroničnega stresa je mogoča. Kje in kako začeti?
    Menim, da je potrebna sprememba in intervencija na vseh ravneh, tako na telesni in psihični kot tudi na duhovni. Telo se mora spočiti, izlužiti stres, pretres, travme. Sama sem uporabila tehnike tresenja, ki jih opisujem tudi v knjigi. Telo moramo nato počasi in nežno krepiti s hojo, plavanjem, jogo, s sproščujočimi telesnimi vadbami. Ker nam kronični stres ošibi imunski sistem, se lahko razvije kup bolezni in razrastejo paraziti in druge škodljive bakterije.

    Zato je telo potrebno razstrupiti, ga očistiti s protiparazitnimi programi ter mu dodati vse potrebne vitamine in minerale. Opozarjam, da je Slovenija področje z visoko stopnjo okuženosti z borelijo, borelioza kot bolezen pa se kaže v enakih znakih kot depresija, izgorelost ali fibromialgija. Testi niso zanesljivi, zato je morebitno okužbo dobro preveriti tudi pri drugih virih, na primer z bio­resonanco.

    Kako si opomoremo na psihični ravni?
    Raziskati moramo, kaj nas sili v prekomeren stres. Lahko je to neprenehno dokazovanje, da smo dovolj dobri, ker smo kot otroci dobili premalo ali nič priznanja. Ta bolečina nas lahko peha daleč čez naše zmožnosti, nam postavlja nedosegljive cilje ali pa nas kljub telesni utrujenosti sili dalje k delovanju. Razlogov je obilje. Eden od njih je lahko naše pomanjkanje meja tako do sebe kot tudi do drugih. Delujemo po načelu »no limits«, »brezmejnosti«.

    Ne spočijemo se, ko bi se morali, drugim pa smo vedno na uslugo in do njih podporni. Kakor koli, razloge moramo raziskati in ni jih dovolj le spoznati; pomembno je v življenje vnesti spremembe, spremeniti naš psihološki program, naš softver, kot mu pravim v knjigi, to pa terja čas. Če smo se do včeraj prekomerno gnali, ne bomo mogli od danes dalje nenadoma živeti ležerno in sproščeno. Novemu se moramo privaditi, ga ukoreniniti, mu dati prostor.

    Dalje so duhovne ravni. Naj pomembnost tega ponazorim na primeru iz knjige, ki jo ravno berem, Življenje in kako ga preživeti slavnega igralca in komika Johna Cleesa ter enega od pionirjev skupinske in družinske terapije Robina Skynnerja. Napisana je v obliki dialoga. John vpraša: »Je lahko nekdo izjemno duševno zdrav, ne da bi imel občutek, da obstaja še nekaj večjega in pomembnejšega, kot je on sam?«. Robin odgovarja: »Mislim, da je to skoraj po definiciji nemogoče.«

    S tem se povsem strinjam. Naj vas povedem v izkušnjo. Svojega telesa se zavedate, kajne? In če se telesu karkoli zgodi, ste vi še vedno vi. Zavedate se tudi svojih čustev in misli. Ta hip ste jezni in čez nekaj trenutkov veseli. Obojega se zavedate. Niste niti vaša jeza niti veselje, ki prideta in odideta. Zavedate se vsega dogajanja v vas in okoli vas. A kaj se zaveda, da se zaveda? No, v teh sferah se začne srž duhovnosti.

    Za ozdravitev in regeneracijo po izgorelosti je potrebno tri do sedem let. Kako dolgo je trajalo vaše okrevanje? Od česa je odvisna hitrost okrevanja?
    Eden od ključnih parametrov stresa so tako imenovani stresorji, to so vsi mehanizmi, situacije, viri in okoliščine, ki nam povzročajo prekomeren stres. Lahko je to izguba službe, bolezen, razpad družine, razsutje družabnega omrežja, mobing (izživljanje) v službi, strupeni odnosi, ki se jim ne moremo izogniti. Gre za ključne življenjske vsebine, ki jih ne moremo spremeniti le z odločitvijo, temveč zahtevajo čas.

    Sami lahko pozorno skrbimo za telo in psiho, hodimo na sprehode, masaže, delamo razstrupljevalne programe in se lotimo psihoterapije, a bo vse skupaj le kaplja v morje, če bomo sočasno izpostavljeni strupu, viru naših težav. Odstraniti je potrebno stresorje, vire tegob, strupe v našem življenju. Ko nato prispete v normalne razmere, boste za regeneracijo po pretresu po oceni nevrologije potrebovali eno do tri leta, za izgorelost in fibromialgijo pa tri do sedem.

    Čeprav vam je stres prizadejal veliko telesnih in duševnih bolečin, pa je protislovje, da brez teh preizkušenj tudi te knjige, s katero si lahko pomaga veliko ljudi, ne bi bilo. Bržkone vas to osrečuje in duhovno izpolnjuje?
    Res je. Ko sem raziskovala znanstvene vire, raziskave, izsledke, ugotovitve, teorije in hipoteze, sem pogosto naletela na posameznike, ki so se lotili raziskav, ker so si hoteli pojasniti težavo, ki jih je pestila, najti pot iz nje, rešitev. Sama sem dobesedno živela knjigo, ki se je pisala skozme. Niti enega samega delčka ni v njej, ki ga ne bi tudi izkusila. O težavah sem spregovorila odprto in iskreno. Verjamem, da to »resničnost« ljudje tudi občutijo. Prejela sem na desetine ganljivih, toplih, vzpodbudnih in podpornih pisem. S podobnimi tegobami se namreč spoprijema na stotine ljudi. Ti so mi dali novo energijo.

    Kot družba moramo urgentno spremeniti sistem psihoterapevtske pomoči. Njeno tržišče je divje, povsem nenadzorovano in drago kot žafran. Brez tovrstne pomoči pa posameznik težko najde moč za spremembe in se loti odstranitve stresorjev. In brez odstranitve stresorjev ni ozdravitve. Ljudje se zato leta povsem nepotrebno mučijo v težavah. Posledica je premajhna storilnost in bolniški staleži. Je že kdo izdelal izračun, koliko nas to stane in koliko bi privarčevali z javno dostopno in brezplačno psihoterapijo? Če v Ameriki nimate psihoterapevta, velja, da ne morete biti psihično zdravi, ker nič ne vložite v svoje psihično zdravje.

    Država nudi razvejan sistem za zdravje telesa, ne nudi pa ničesar za zdravje psihe. To je že prav smešno in narobe svet. Vsaj jaz nisem zgolj svoje telo (smeh), ste morda vi?

    Tatjana Svete

    Stres je odličen mehanizem za preživetje, a če nenehno pritiskamo na plin v svojem telesnem vozilu, ima to katastrofalne posledice.

    Eden najbolj rušilnih stresnih sunkov nastane, če v življenjsko ogrožajočih razmerah ostanete brez podpore svojih bližnjih.

    Odstraniti je potrebno stresorje, vire tegob, strupe v našem življenju.

    Ko telo sámo nima več pogona niti za absorpcijo, je nujno, da se hranila dodajajo neposredno v kri.

    Za ozdravitev od kroničnega stresa se mora telo spočiti, izlužiti stres, pretres, travme.

    Fotografija: Maja Megla (foto: Foto Nataša Müller)

    Zdravljenje izgorelosti v Sloveniji
    Izkušnjo psihične in telesne izgorelosti ima Saša Petejan*, novinarka in publicistka, ki se je od leta 2001 trikrat znašla v okoliščinah, ko ji je telo pokazalo, da ni kos zunanjim in notranjim pritiskom. Prvič in drugič, ko se je soočila s telesnimi in psihološkimi stiskami, ni vedela in tudi medicina ji ni dala odgovora, da gre za izgorelost. Na srečo se je okrepila v času, ko je »pokurila« dodeljeno bolniško in ves dopust.

    Saša Petejan je direktorica in so­ustanoviteljica Zavoda Apis. Svoje delo opisuje: »V središču mojega delovanja so: novinarstvo in ustna zgodovina, pričevanja v prvi osebi in njihovo umeščanje v kontekst.«

    Kako ste doživljali izgorelost?
    Prvikrat sem izgubila spomin, nisem mogla več priklicati podatkov, ki so bili zame običajni, slabo sem spala, zbujala sem se sredi noči z razbijanjem srca … Splošna zdravnica mi je hotela dati tablete za spanje in antidepresive. Tedaj sem to zavrnila, ker nisem razumela, kaj se dogaja. Tudi bližnji niso razumeli. To pa me je, zaradi občutka zavrnjenosti, še bolj pahnilo v stisko.

    Kako ste si pomagali?
    Odločila sem se, da bom počivala, prenehala sem z vsemi delovnimi obveznostmi, začela sem preživljati še več časa v naravi, izolirala sem se, plavala in potapljala na dah. V nekaj mesecih sem obnovila moči in začela ponovno delati, čeprav manj, saj sem domnevala, da morda preveč delam. Tedaj sem vodila dopisništvo Slovenske tiskovne agencije na Obali ter sodelovala s fotografom in ponujala fotoreportaže tujim agencijam. Delo mi je bilo zelo všeč. Živela sem dobro, a brez predaha. Tedaj sem se prvič srečala s svojimi mejami. So naravne, vendar jih dotedaj nisem poznala. Sprožilec je bil čustveni pretres.

    Kako dolgo ste zdržali »v nižji prestavi«?
    Nekaj let sem zdržala. Živela in delala sem v Ljubljani in spet začela zaznavati znake, ki so mi povedali, da se drugič približujem mejam. Tedaj sem izstopila iz novinarstva. Odšla sem v tujino. Zgodila so se srečna naključja, da sem veliko potovala, a delala s temami, kot so vojna travma, politična travma; obiskovala območja, kjer so se zgodile vojne grozote in množični poboji; se izobraževala ter informirala o izgorelosti, travmah zgodnjega otroštva, posttravmatski stresni motnji; hkrati sem poglabljala svoje sposobnosti energijskih zaznav in živela življenje, ki bi ga mnogi opredelili kot duhovno, celo mistično. Čeprav sem bila veliko v naravi in redno meditirala, sem ponovno doživljala pritiske od znotraj in od zunaj. Nisem jim bila kos. Telo ni zmoglo skozi dan, razsežnosti travme iz otroštva in posttravmatske stresne motnje so klicale po še več pozornosti.

    Kdo vam je pomagal?
    Tedaj sem pomoč iskala pri naturopatu v Kaliforniji. Zdravil me je tako, da je podprl delovanje nadledvične žleze in ščitnice. Krvna slika je bila dobra, a jaz sem vedno manj spala, živčni sistem je bil povsem vznemirjen in ga nisem umirila s pristopi in terapijami, ki sem jih izvajala, med njimi na primer somatic experiencing in še druge. Jemala sem prehranske dodatke, imela podporno terapijo za delovanje nadledvične žleze in ščitnice, prejela vitamin B12 v injekciji … Upoštevala sem razvito občutljivost na hrano, izključila gluten. A v letu, dveh ni bilo zadovoljivega izboljšanja. Prenehala sem potovati, izključila sem se iz družabnega življenja in skušala končati začete naloge.

    In kako je bilo v Sloveniji?
    Tudi tu sem iskala pomoč. Najprej pri splošni zdravnici, ki me je napotila k psihiatru in na pregled nadledvične žleze. Izvidi so kazali, da ščitnica deluje. Testi nadledvične žleze so sprva kazali na težave in dobila sem priporočilo za podporno terapijo. Psihiatrični testi niso navrgli nobene diagnoze, v sistemu nisem smela ostati, ker nisem sprejela medikaliziranega zdravljenja pri psihiatru. Vse to je bilo zame zelo naporno, imela sem napade tesnobe, povečale so se posttravmatske stresne motnje.

    Bila sem v vrtincu neobvladljivih simptomov, ki so me onemogočali, in se v tem stanju zaljubila. Čez čas sem zanosila. Tedaj sta tako endokrinologinja kot ginekolog zaključila, da je z menoj vse v redu. Bila sem zdrava starejša nosečnica in rodila po naravni poti zdravega otroka. Odkrivala sem materinstvo, dojila, redko spala po tri ure skupaj in tonila v simptomih. Počutila sem se nečloveško, blazno, nemočno, izolirano. Partnerstvo se je izkazalo za nepodporno, podpore najbližjih nisem imela.

    In potem?
    V pogovorih z mentorjem iz Kalifornije sem zmogla nekaj čistih, jasnih misli. Hipotetično sem sprejela, da mojemu stanju ne botruje psiha in pretekle travme, temveč da imam povsem razglašeno biokemično ravnovesje. Jasno mi je bilo, da moram podpreti telo in da za to ne zadostujejo dodatki, ki jih zaužijem, ne drugi pristopi, ki so zalegli le za kratek čas po terapiji ali tretmaju. Za medicino sem bila zdrava ženska, čeprav telesno in psihično nisem bila kos vsakodnevnim obveznostim, komaj da materinstvu.

    Do mene je prišla informacija, da je možno intravenozno vnašanje hranil v Ljubljani, v centru za kvaliteto življenja in kvaliteto staranja Futuristic Life, kjer se celostno ukvarjajo s sindromom izgorelosti. Najprej so mi naredili mineralogram, analizo las, ki je pokazala, česa je v mojemu telesu preveč in česa premalo. Da bi analizo las potrdili, so me napotili še na preglede krvi in sline. Izsledki so potrdili hudo izčrpanost. Ko sem prenehala dojiti, sem na kliniki začela z intravenoznim vnašanjem hranil v telo. Hkrati sem se zelo disciplinirala, kdaj in koliko spim; da sem zmanjšala izpostavljenost stresu, sem se odmaknila iz odnosov in zelo zožila prostor svoje pozornosti.

    In kaj se je zgodilo?
    Moje stanje se je začelo dramatično izboljševati. Po prvem mesecu terapij je stanje še nihalo, v tretjem mesecu pa sem že doživljala sebe. Začela sem bolj jasno razmišljati, posttravmatske stresne motnje so izzvenele, ni bilo več nihanj v razpoloženju. Ponovno je prišla na površje moja osebnost. Zmorem družabnost in zmerno delovanje. Še bolje vem, kdo sem, kako delujem, na kaj se odzivam. Po treh, štirih mesecih terapij po enkrat na teden sem opolnomočena, jasno razmišljam, delujem, telesno sem dejavna, v sklopu novega vedenja, kdo sem in kako se odzivam na pritiske od zunaj in od znotraj. Nekaj izzivov imam, a jih naslavljam radostno, saj sem pri močeh in jasne glave.

    T. S.

    *sasapetejan@gmail.com

    Fotografija: Saša Petejan.(foto: osebni arhiv)

    Najprej je potrebno povrniti fizično moč

    Iz vrtinca izgorelosti
    V začetku leta mi je ženski glas po telefonu povedal: »Si v zadnji fazi izgorelosti, naprej nimaš kam.« Opozorilo sem vzela resno. Govorila je Ariana Vetrovec, ustanoviteljica in vodja zasebne klinike Futuristic Life, oseba, ki se je z različnimi programi med drugim podala tudi na področje izboljševanja kakovosti življenja takim, kot sem jaz: izgorelim v vestnosti in odgovornosti, garanju in delu, občutljivosti za sočloveka ter veri v vrednote in etiko.

    Na trdna tla me je postavila pogumna podjetnica, ki je doživela tako širok razpon življenjskih izkušenj kot le redkokateri Zemljan in v tem tudi izgorela enkrat, dvakrat, večkrat in se vedno zavihtela med nas oplemenitena z znanjem in ranljivostjo. Znanje jo umešča med pionirske podjetnice, ranljivost med smrtnike. Pogovarjali sva se v Ljubljani.

    Po podatkih raziskave Družbeno-medicinskega inštituta pri ZRC SAZU iz leta 2014 več kot polovica zaposlenih kaže simptome zgodnje faze izgorelosti, vsak deseti zaposleni doživlja skrajno fazo izgorelosti …

    To so alarmantni podatki. Ne verjamem sicer, da je tako veliko število zaposlenih v skrajni fazi izgorelosti, kajti zadnja faza je, ko ne moreš več vstati iz postelje.

    Kdaj uporabljate izraz izgorelost ali »burnout«?
    Simptome razvrščam v tri faze. In nagovoriti moram pravo. Tu je največ napak. O burnoutu, izgorelosti, adrenalni izgorelosti ne govorim, dokler se ne izrazijo simptomi druge faze. Takrat smo izčrpali hormon DHEA, ki spremlja kortizol in brani telo pred poškodbami, ki jih prekomerno izločanje kortizola povzroči na fizičnem telesu. Takrat se začnejo kazati znaki maratonskega razsipavanja z energijo, s hranili, ki jih telo potrebuje, da teče kot namazano.

    Z burnoutom je naše življenje samo še pogorišče. To razumem kot tretjo fazo izgorelosti. Nimamo več energije, da bi pobrali papirček. Pozna se že adrenalin, ta je še edina, čeprav navidezna moč. In ker porabi ogromno goriva, hujšamo, medtem ko se v drugi fazi redimo. Kortizol nam vedno naredi obroč, to je naša zaščita. V tretji fazi izgine še to. Seveda, druga faza že precej načne naše zdravje in odraža previsoko stresno obremenitev.

    Kako prepoznamo prvo fazo, ki je, kot razumem, pokazatelj, da smo na začetku poti v izgorelost?
    Začne se z dojemanjem izjemne osebne zmogljivosti. Ko smo zelo srečni, ker smo produktivni. Ko zmoremo dvanajst ur dela. Ko smo uspešni. Vzdrževanje visokega kortizola nas najprej spodnese. Veseli smo, da smo na visokem kortizolu, da smo na videz neuničljivi. In ta kortizol navijamo in navijamo do nezavesti. Prvo opozorilo in prvo neravnovesje se zgodi, ko nam čez dan zmanjkuje energije, zjutraj se zbudimo rahlo utrujeni … postanemo nočni ptiči, ker postanemo najbolj storilni med enajsto zvečer in polnočjo. Ponoči se zbujamo, čez dan imamo trenutke, ko enostavno omagamo.

    Kaj se nam dogaja v drugi fazi izgorelosti?
    Druga faza se začne, ko zaradi dolgotrajne izpostavljenosti stresu upadejo ravni hormona DHEA, ki deluje kot zaščitni hormon in vzdržuje naše zdravje. Rušijo se vsi hormoni, ki skrbijo za vitalnost, mladost in ustvarjalnost. Na katerem koli delu telesa ali organizma, ki je že načet, se pokažejo znaki bolezni. Ene bolijo kolena, drugi imajo vnet mehur, tretji vneto grlo … To je povsem odvisno od posameznika. Ker DHEA omaga, smo še dovzetnejši za stres. To se pozna tudi pri imunosti. Občutimo tudi strahotno utrujenost. Ne spimo dobro, zbujamo se sredi noči. Pojavljajo se srčne aritmije, saj imamo obdobja, ko smo hiperaktivni, potem pa zopet pademo. Če smo prej leteli na krilih kortizola, smo zdaj ptič s polomljenimi krili.

    Izgorelost ste izkusili; po letih iskanja informacij, okrevanja in izobraževanja ste se specializirali in odprli kliniko funkcionalne medicine. Kako so vaše izkušnje vplivale na naslavljanje izgorelosti v kliniki?
    Doživela sem popoln kolaps. Bolj na tleh ne moreš biti. Od tedaj je minilo trinajst let. V tem času sem okrog sebe zbrala zdravnike, kar je veliko bolj verodostojno, in oni se lahko šolajo na ustanovah, kjer to področje obravnavajo resno.

    Kako diagnosticirate izgorelost?
    Z merjenjem ravni kortizola in DHEA. Rezultate razbiramo iz več vzorcev sline, odvzetih od jutra do večera. Kmalu po prvem jutranjem vzorcu je kortizol povsem na minimumu, prav tako hormon DHEA. S takimi izvidi nimamo več energije, da bi pobrali tisti papirček, ki sem ga že omenila. Vse delovanje, ki ga zmoremo v tem času, je odraz naše močne volje in mentalnih aktivnosti, ki gre čez vse meje na poti v prepad.

    Ste ob prvi izgorelosti vedela, kaj se z vami dogaja?
    Vedela sem, ker sem bila urednica revije Psihologija o Osebnosti. Poznala sem strokovnjake s področja, a nihče mi ni povedal, kaj naj naredim. Poskusili so različne reči. Na koncu sem se umaknila iz svojega življenja na psihiatrijo v Begunje, ker je bil to zame edini odmik, ki mi ga je družba dovolila. Tam sem si naredila svoj program, kajti oni ga niso imeli. V tem času sem pridobila precej informacij in najprej poiskala hormonsko podporo. Šele zdaj vem, da hormonska podpora ni prva stvar.

    Kako bi se danes zdravili?
    Iz osnovne krvne slike in dodatne diagnostike bi razbrala znake energijske iztrošenosti. Najprej bi dodajala hranila, ki energijo dvignejo. Ker telo sámo nima več pogona niti za absorpcijo, je nujno, da se dodajajo naravnost v kri. Pa saj to vemo pri vseh rekonvalescentih; izgorelost je očitna izjema, kjer šibkost ni priznana.

    Kakšna je razlika med intravenoznim hranjenjem organizma in dodajanjem, recimo v kapsulah?
    Mnogi, tudi jaz, smo prej poskušali z vsemi mogočimi vitamini in dodatki. Recimo adaptogene še zdaj priporočamo pred tretjo fazo. Oni držijo ravnotežje. Potem pa je za to že prepozno. Klinično gledano so bili moji izvidi - tako kot izvidi ljudi, ki prihajajo k nam - relativno dobri. Počutje pa porazno! Govorimo o ljudeh, ki lahko gredo čez rob. Vemo, da pri takih padejo vsi B-vitamini, da je živčni sistem načet, da je potrebno nahraniti nadledvično žlezo. Pristopamo individualno. Navadno začnemo z dovajanjem B12, B9, elektrolitov in nekaterih aminokislin. Potem opazujemo odziv in načrtujemo naslednje korake.

    Jemanje antidepresivov je tabuizirano in razumljeno kot nekaj strašljivega. Kako ljudje na vaši kliniki sprejemajo intravenozno dodajanje hranil ob tem, da v fazi kolapsa mnogi dojemamo vsak poseg v telo kot smrtno nevaren?
    Mnogi gredo skozi fazo panike. Na kliniki dovajamo nutriente intravenozno ali neposredno v tkivo ali mišico, kakor je pač potrebno. Sledimo praksam, ki omogočajo čim boljše vsrkavanje snovi. Upoštevati moramo, da ima osemdeset odstotkov ljudi slabo presnovo, črevesje ne opravlja svoje funkcije v polnosti, receptorji, ki sprejemajo hranila, pa so preslabotni.

    Kako razvijete zaupljiv in varen odnos?
    S svojo izkušnjo. V minulih trinajstih letih sem doživela še en kolaps, iz katerega sem se hitro pobrala, ker sem imela več znanja in sem postopala povsem drugače. Udeleževala sem se specializiranih in medicinskih kongresov v Bruslju, Franciji in Angliji. Poslušala sem strokovnjake z različnih področij in delce sestavila v celoto. Potem sem okrog sebe zbrala zdravnike, ki smo jih posebej izšolali za to, da so suvereni v aplikacijah in dodajanju hranilnih snovi ter programih, ki jih predpisujejo. Velikokrat pridejo ljudje, ki so zapravili že več tisoč evrov, niso pa okrevali. Nezadovoljni so in sprašujejo, ali jamčimo, da bo terapija delovala. V 99,5 odstotkih jamčimo. Če gre za izgorelost.

    Koliko izgorelih je dobilo vašo pomoč?
    Kakih osemdeset. Veliko pa jih pride preventivno. Tu so ranljivi športniki in ljudje, ki nosijo ogromne odgovornosti. Seveda pa je danes pod stresom kar večina zahodnjakov.

    Kako so okrevali?
    Razen ene osebe, za katero diagnoza še zdaj ni znana, smo vse postavili na noge. Večina se ne vrača, kar pomeni, da so izstopili iz izgorelosti. Govorim o časovnem obdobju pol leta, medtem ko so bili v terapiji pri nas dva meseca. Sedaj hranila dodajajo oralno in zdaj bi bil šele čas za psihoterapijo. Morda bi bil celo primernejši coaching, s katerim bi prevrednotili življenjske potrebe. Večina ima dobro podstat, ker jih je ta življenjska šola že veliko stala, nekateri pa ne razumejo. Predvsem moški ne razumejo, kaj se jim je zgodilo in da tako ne bo šlo naprej.

    Predlagate preobrat v delovanju na poti okrevanja?
    Ko dosežemo biokemično ravnovesje v telesu, smo sposobni tudi nekaj narediti zase. To je čas za delovanje. A za to ne potrebujemo psihologa, psihiatra, psihoterapevta; potrebujemo dober life coaching in znanje, kako upravljati s svojim časom, kako uporabljati možgane. Potrebujemo znanje, kako se sprostiti. Poskusite lebdeti v morju dve uri, meni je to najboljša meditacija.

    Saša Petejan

    Fotografija: Ariana Vetrovec (foto: Tatjana Svete)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • *sasapetejan@gmail.com
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20190327113806643

    No trackback comments for this entry.
    Stres, kuga današnje dobe | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Stres, kuga današnje dobe

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 28. marec 2019 @ 14:39 CET

    "Za ozdravitev od kroničnega stresa se mora telo spočiti, izlužiti stres, pretres, travme."
    ...........

    Odpočiti se od vsega, popolni odklop, kolikor se da, tudi od zdravilnih tehnik, terapevtske pomoči, pogovorov z bližnjimi.....v stanju kroničnega stresa je stres čisto vse.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,42 seconds