Prelep decembrski je čas...
Ozračje je prepolno pričakujočega upanja...
Svetle lučke vsepovsod,
vse je praznično razpoloženo...
Oči se bolj vedro iskrijo,
srca ponovno oživijo...
To je čas,
ko v nas se nekaj zgane,
čas, ko človek si oči pomane,
ko korak postane bolj odločen in vesel,
čas, ko včasih bi najraje vse objel in kaj zapel...

Le napravimo v srcu si dovolj prostora,
da okusili ponovno bomo, kaj je to ljubezen in notranji mir...
Čas, ko se ljudje ponovno najdemo, se snidiemo, se zbližamo in se povežemo...
Ko dobre želje si izrekamo in ko to iskreno mislimo...
Čas, da tudi sami se ponovno prebudimo, se prerodimo in postanemo preprosti in iskreni kot otroci..
Čas, ko lahko ponovno z vso ljubeznijo predano objamemo življenje svoje in vse, kar dragocenega nam daje...
Čas, ko spoznamo, da le nismo sami,
čas, ko Bog je z nami...
V srca vsa naj radost, mir se naselita,
z željo, da bi vsi spoznali, da smo zaželeni, ljubljeni...
Ker ljubezen res ima na tisoče odtenkov
in ker njen obraz je nepopisno lep, preprosto svet...

(Danijela Premzl)