Nekoč sem na sestanku prevajalk in lektorice bila deležna jeznega vzklika: "Pa naj povem kaj do konca!" To je bilo pospremljeno še z udarcem roke po mizi. Krivo je bilo moje neučakano dopolnjevanje. Sem si vzela k srcu. Še se učim poslušati, včasih uspešno, vselej pa še ne.

Nedavno sem sestro prosila, naj mi pusti kaj povedati do konca, ker me njeno nenehno prekinjanje utruja. Odgovorila je: "Kaj se ti ne znaš pogovarjati?!" Pozneje se mi je zdelo kar prav, da si moje postarane glasilke lahko še bolj oddahnejo.

[ Odgovori na to | # ]