Želel je fant nekoč postati cvet,
vedno v družbi nasmejanih deklet,
kjer so lička vedno nasmejana.
v srcu vselej razigrana.

A cvet ponoči hitro odmrl,
Nič več ne greje dekletu srce,
Tako kot nekoč obraz gube dobi,
Srebrni las leta izda sprgovori...

Morda bi se spremenil v jabolko,
tisto vabljivo sladko rdeče,
a padlo z drevesa bo kmalu,
ni dozorelo, nima sreče.

Zdaj vem, kamen bom o poti,
naj nikogar ne moti,
a našel se je kipar,
Me oblikuje za denar.

Le potok ima moči se zliva v morje,
na poti oblikuje vse odnaša,
nič ne sprašujejo, svojo pesem poje,
le kam proti morju se vpraša...