Se veter v drevesno jadro upira,
kjer pojejo veje, listje ki odpada,
si glasno med vejami pot utira,
pogled listje z dreves vse manj zastira.

Morda veter poje pesm moje mladosti,
prinaša sporočilo mi iz daljave,
kot glas mavrice skozi oblake,
nikjer ni lepše, ni ji enake.

So spomini ki nosijo bolečino,
lase obarvajo v srebrno,
vendar je lepota skozi čas,
Kakor mavrični glas.

Le za čim bi zdaj žaloval,
sem marsikaj tudi spoznal,
trnje na poti človeka krepi,
ga popolni, z njim živi.

jože.k