Minilo let je desetletje,
Tolikokrat je uvelo cvetje,
A jaz zaman hrepenim,
Si le preveč želim?

Želel sem vnuka, vnukinjo spoznati,
Z njima pogovarjati igrati, igrati,
A moč njunih staršev je imela moč,
Kot da mi ju je vzela noč.

Le čemu so mi naložili breme,
Sovraštvu zasejali seme,
A ljudje naokoli se slepijo,
Saj se nekoč pogovorijo.

Kjer sovraštvo se v rod prenaša,
Nihče več po letih se ne vpraša
Kaj je res, kaj se je zgodilo,
Mislijo, saj se se nam zgodilo.

A krivica peče v srce in dušo,
Z maščevanjem lastne grehe krije,
Naj otrok ne ve kaj se je zgodilo,
Listje sneg in čas bo vse prekrilo...

Jožef Koprivnikar