Minilo let je desetletje,
Tolikokrat je uvelo cvetje,
A jaz zaman hrepenim,
Si le preveč želim?
Želel sem vnuka, vnukinjo spoznati,
Z njima pogovarjati igrati, igrati,
A moč njunih staršev je imela moč,
Kot da mi ju je vzela noč.
Le čemu so mi naložili breme,
Sovraštvu zasejali seme,
A ljudje naokoli se slepijo,
Saj se nekoč pogovorijo.
Kjer sovraštvo se v rod prenaša,
Nihče več po letih se ne vpraša
Kaj je res, kaj se je zgodilo,
Mislijo, saj se se nam zgodilo.
A krivica peče v srce in dušo,
Z maščevanjem lastne grehe krije,
Naj otrok ne ve kaj se je zgodilo,
Listje sneg in čas bo vse prekrilo...
Jožef Koprivnikar |
Denis Laura
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 9. avgust 2017 @ 14:58 CEST
j_Korak
Denis Laura
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 16. avgust 2017 @ 13:54 CEST
option=com_content&task=view&id=8643&Itemid=113&eprivacy=1
pesem nosi bolečino, ko maščevanje staršev prepreči stik z vnuki, ko
je nasilje nad starejšimi najbolj gnusno in podlo. Izpoved je resnična...