Peščena ura se ne ustavi.
Tudi, ko se razbesni nebo
sipki pesek gladko teče,
žgoča vest ga nič ne peče.

Mehurjaste garje
so se gnilo napihnile.
Jedkost iz škropilnic
že desetletja zaliva tla.
Vodna vila
si pod vrbo povija opečeno kožo.
Opazuje in posluša.

Kmetje bijejo plat zvona.
Pozeba, suša, toča,
morda pride še poplav moča.
Brez strupov ne morejo pridelovati.
Tako trdijo,
tako so jih naučili.
Narava pa pravi
in kaže drugače.
Ječanje spreminja
v peklenski orkan.

Vsi bi mu radi pobegnili.
Vinograde, polja,
nasade dreves,
pokrivajo z mrežasto žico.
Zavijajo grede v folije,
vodo z ožgano dušo
jim vodijo v namakalnih sistemih.

Jedkost iz škropilnic
se je oprijela premnogih rok
in zaslepila srčni izhod.

Kdaj bo popustila?

Tudi, ko je zares dovolj,
se peščena ura ne ustavi.
Tudi, ko se razbesni nebo
sipki pesek gladko teče,
žgoča vest ga nič ne peče.