Teža kliče k olajšanju.
Pred nevihto nebo potemni,
zgosti se soparni zadah,
težko se diha.

Razprem dlani
in spustim iz njih konce starih vrvi.
Nikamor več niso pritrjene,
držala sem jih iz navade.
Odprte dlani predejo predivo
in tkejo novo tkanino.

Izpraznim nahrbtnik.
Naramnice so me ožulile,
njegova vsebina
je v staranju okamenela.
Nosila sem jo iz navade.
Izpraznjen nahrbtnik
napolnim s hranljivo popotnico.

Odložim očala.
Njih dioptrija
mi zdaj ne izboljšuje vida.
Nosila sem jih iz navade.
Brez njih
je moj vid zdaj jasnejši.

Zravnam hrbtenico
in dvignem ramena.
Moja drža je bila prisiljena.
Nekoč in nekje
sem se je navadila.
Zravnana se bolje počutim.

Počutim se,
kot po očiščenju.
Manj nerabne šare,
več možnosti, novih priložnosti.
Več svobode!

Odložena teža prinese olajšanje.
Po nevihti se nebo zjasni,
odpre se jasnina, prostranost,
svežina prepiha,
življenje spet diha.