Jezero mi danes kaže
svojo odprto maternico.

Cele jate pupkov
živahno uživajo hranljiv dom.
Gibčno se sučejo njihovi bički,
podobni živahnim semenčecem,
ki so v plodilnem naskoku.
Jezerski plankton jih obilno hrani,
vrhnji tok vode jih greje,
širijo zadovoljnost zaželenosti
in ljubeče sprejetosti.

Igrivo me s to podobo
danes nagovarja Duša sveta.

Čutim,
kako občutena zaželenost
in ljubeča sprejetost
od pupkastih zarodkov
valovi v sadovnjak
in boža drevesa,
ki jim je včerajšnja pozeba
pomorila cvetove in plodove.
Zarodki njihovih otrok
so v mrazu pomrli.
Njihovi letošnji plodovi
so zdesetkani.

Čutim,
kako ta drevesa upajoče
in lačno stegujejo veje,
da bi začutila,
da je komu mar tudi zanje,
ne le za njihove plodove.
Iščejo občutek zaželenosti
in ljubeče sprejetosti.

Danes jih
brezpogojno ljubijo pupki.
Nagovorili so tudi moje srce.
In jaz nagovarjam vašega.

Nahranimo se z ljubečo zaželenostjo
in s sprejetostjo.
Nahranimo z njuno mano
tudi naše njive, vrtove in sadovnjake.
Tako jim povrnemo tudi sladek vonj,
ki nanje privablja čebele.

Kar sejemo, bomo želi!