Kot nevidna nitka nas povezuje,
je do nas tudi darežljiva,
včasih zamerljiva,
spet nagajiva.

Ta nit nam je nit življenja,
včasih polna trpljenja,
kjer bolezen kraljuje,
žalost domuje.

Sonce z žarki razveseli,
polepša turobne dni,
kaže pot naprej,
nevidni nitki tej.

Da sonce za vselej potemni,
nekoč se vselej zgodi,
nevidne nitke več ni,
v neznano izpuhti.

Ostanejo le še spomini na čas,
ko je še odmeval naš korak,
če z dobrim smo bogatili,
ostali bodo še spomini.

jože.k