Duša odlaga težo.
Zavija jo v sanje
in jim pusti,
da se me dotaknejo,
da sprožijo stik
s spominom,
z občutkom
in da jih zatem
položim k počitku.

Doživim se zgrbljeno
pod kruto težo spominov,
obkrožena s senčnim prepletom
spačenih in zahrbtnih ubijalcev
moje ustvarjalne sočnosti.
Biseri moje duše
so jih namamili
v pohlepne nakane.
Prišli so oblečeni v ovčje kožuhe,
maskastih lic in sprijenih vab,
ki so me klicale v objem
njihovih ovčjih kož.
Pod njimi so se skrivali
kradljivi vampirji,
lačni plena in plenilske pojedine.

Njihova bližina me je zbudila,
bila sem sledilka dušne obrambe
v popolnem načrtu.
Divjina v meni se je razdivjala,
jim zmešala sledi v načrtih,
poplavila in spremenila je pokrajino,
nasula je peska
v njihov mehanizem,
navalila je skal v njihove čevlje
in jih pustila ujete
v lastne pasti.
Pobrala sem vse svoje bisere
in stekla vstran,
v drugo smer.

Goreča teža v prsih skeli,
ko vstajajo slike spominov.
Objemam občutke
in se tolažim.
Odložim balast,
ki me je izmučil,
potopim ga
v morsko globino,
napojim se z zvezdno milino,
z izcelilno tišino,
z dihanjem, z mirom,
s krepčilno masažo vonja po sivki
in z metinim čajem.

V naročju olajšane duše
svobodna pripravljam nov porod
njenih zakladov.