|  Zadnje čase je precej pedofilskih škandalov. Storilci so iz zelo različnih poklicev in nacionalnosti. Tudi njihova starost je različna. Občasno policija razkrije dobro organizirane pedofilske združbe, ki se obilno poslužujejo tudi medmrežja. Toda, ko človek bere in posluša medije, dobi vtis, da je daleč največ pedofilov zaposlenih kot kleriki pri Rimskokatoliški cerkvi (RKC). Saj so tudi druge verske skupnosti, kot npr. Evangeličanska cerkev, polne duhovniških pedofilov.
Toda ob spremljanju pedofilskih afer se zdi, da se nič, nobena ustanova ali poklic, ne more primerjati z RKC in z razširjenostjo pedofilije med njenimi kleriki. Razkrivanje pedofilskosti RKC se je začelo v ZDA in se kot efekt snežne kepe kotali po svetovni RKC. V ZDA so do zdaj zaradi izplačila odškodnin žrtvam duhovniških pedofilov bankrotirale že štiri škofije. Na Irskem je bankrot irske RKC preprečila država, ko je odškodnine izplačala iz davkoplačevalskega denarja – torej so v bistvu žrtve s pomočjo ostalih državljanov izplačale odškodnino same sebi.
Človek se vpraša, ZAKAJ je RKC tak magnet za pedofile? Zaradi celibata? Celibat vsekakor pripomore k še večji razširjenosti raznoraznih iztirjenih spolnih praks katoliških klerikov. Toda glavni razlog take razširjenosti pedofilije v RKC je treba v veliki meri iskati v privilegiranem položaju Vatikana in krajevnih katoliških cerkva. Cerkev je kot država v državi. Do sedaj praktično nedotakljiva. Zakoni in ustava zanjo držijo samo toliko, kolikor sama oceni, da je zanjo dobro. Do izbruha pedofilsko-katoliških afer v severni Ameriki pred par leti dejansko skoraj ni bilo obsojenega pedofilskega zločinca iz vrst RKC. Tudi s pomočjo bivšega papeža Benedikta XVI., ki je kot kardinal Ratzinger na čelu Kongregacije inkvizicije oz. njene sedanje naslednice Kongregacije za nauk vere z okrožnico l. 2000 zaukazal svojim podrejenim strogo prikrivanje pedofilije, v RKC samo premeščajo pedofilske duhovnike iz kraja v kraj. Ne samo, da jih cerkev ne prijavi, ampak jim s tem premeščanjem omogoči nadaljevanje izživljanja nad otroki lastnih vernikov. Če pa kleriški pedofili le padejo v kolesje pravnega sistema države, se z njimi dostikrat ravna »v rokavicah«. Šele v zadnjem obdobju se stvari izboljšujejo. Žrtve se vedno manj bojijo »vsemogočne« privilegiranke RKC in si upajo zahtevati pravico tudi zase. Državni organi pregona pa tudi vedno manj pometajo izpade katoliških duhovnikov pod preprogo.
Če se hoče RKC otresti pedofilov in drugih iztirjencev, bi morala najprej sama zahtevati od države, da jo končno obravnava v skladu z demokratično državno Ustavo. Kot enako med enakimi. Enako tudi v dolžnostih, ne samo privilegirano v pravicah. To pomeni, da lahko država postavi pred sodišče kateregakoli morebitnega katoliškega zločinca, pa četudi sedi na »Petrovem« stolu v Vatikanu in si je v akte svoje institucije zapisal, da je nad državo in njenimi zakoni kot nedotakljivi usmerjevalec zemeljske oble. Le tako RKC ne bo več magnet in pribežališče za spolne iztirjence, ki svojo »maziljeno« službo izkoriščajo za izživljanje bolne sle nad nebogljenimi otroki.
Že sedaj pa ima RKC priložnost, da dokaže, da tudi zanjo velja enakost pred ustavo in zakoni države, še posebej, ker je sedanji papež Frančišek najavil kot prednostno nalogo svojega pontifikata borbo proti raznoraznim zastranitvam institucije, katero vodi. Izgleda, da je vsebina britanske objave škandaloznega navodila bivšega papeža Benedikta XVI. iz l. 2000, ko je bil še veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger, o nujnem in doslednem prikrivanju pedofilije v RKC resnična, saj je ni razen zgražanja in pritoževanja javno ovrgel nihče iz vrst RKC oz. vatikanske države Sveti sedež. V kazenskih zakonikih večine demokratičnih držav je zapisano, da je kriminalec tudi tisti, ki sodeluje pri prikrivanju zločina, četudi sam ni storilec. Torej bi morala imeti državna in mednarodna sodišča precej dela s sodno – policijskim razčiščevanjem deleža katoliških velikašev s papežem na čelu pri tako velikem razmahu zločinske pedofilije v vrstah katoliških klerikov.
Kako je položaj cerkve v naši civilizaciji globoko iztirjen in nenormalen, se najbolj vidi ravno pri pedofiliji. Ko odkrijejo pedofila kjerkoli drugje, recimo med učitelji, človek že pri samem sumu pedofilije izgubi službo, ali je vsaj suspendiran, dokler se zadeve pravnomočno ne razčistijo. Pri cerkvenih pedofilih pa se zadeve urejajo bistveno bolj po ovinkih in še to samo v primeru, če cerkvi ne uspe »svojega« pedofila skriti s premestitvijo na drugo delovno mesto v drug kraj.
Dobesedno psihopatsko bolne so razmere tudi znotraj cerkve, ne samo njen položaj v širšem okolju, in to ne samo v Sloveniji. Čeprav je sodelovanje pri prikrivanju zločincev seveda navaden kriminal, še posebej je v nebo vpijoče prikrivanje morilcev otrokove nedolžnosti, človek vsaj poskuša razumeti poskuse neke ustanove, da lastne grehe čimbolj skrije pred očmi javnosti. Še posebej je od uspešnosti takega početja odvisna današnja cerkev, ker argumenta moči praktično nima več, čeprav se zdi, da je cerkveno jahanje države neomajno, tako kot stoletja pred nami. Vseeno bi bilo za pričakovati, da bi nadrejeni kleriki svojega zločinskega kolega skrili na delovno mesto, kjer ne bi imel več možnosti ponovitve skrunjenja v varstvo in vzgojo zaupanih mu otrok. Toda ne, škofovski »dušebrižniki« kriminalcu preprosto omogočijo nadaljnje izživljanje na podobnem delovnem mestu in to toliko časa, dokler dolgega spleta norosti in bolečine z razbitjem oklepa sramu in strahu ne prekine ena od žrtev katoliških pedofilov in zločinca prijavi policiji.
Se pa stvari vseeno počasi, toda sigurno, premikajo v pravo smer tudi znotraj cerkve, čeprav je jasno, da samo zaradi pritiska javnosti in izgubljanja politične moči cerkve. Primer pozitivnih sprememb je odpustitev pravnomočno obsojenega pedofilskega župnika Frantarja iz cerkvene službe. Aleluja, čeprav se zaenkrat Frantarjevim pomagačem pri njegovem dolgoletnem begu pred roko pravice še nič ni zgodilo, se bo mogoče počasi položaj cerkve in njenih uslužbencev le normaliziral oz. izenačil z ostalimi ustanovami tako v očeh pripadnikov cerkve kot tudi ostalih državljanov.
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
|
NE ZAMUDITE
Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?
Prispeval/a: D.z.u.ž.c. dne četrtek, 22. avgust 2013 @ 12:17 CEST
Poziv žrtvam spolnih zlorab
Žrtve cerkvenih spolnih zlorab oz. njihove starše pozivamo,
da kazniva dejanja takoj prijavijo policiji ali tožilstvu. Tudi če
je od zlorabe minilo več časa, je dobro, da se zlorabe
prijavijo, saj je zastaralni rok za kaznivo dejanje spolnega
napada na osebo, mlajšo od 15 let, če ga stori duhovnik, 10
let, kar velja tudi v kanonskem pravu s tem, da zastaralni rok
tukaj začne teči šele s polnoletnostjo žrtve (zastara torej, ko
žrtev dopolni 28 let), pri tem pa je starostna meja 16 let in ne
15 kot po slovenskem pravu. Žrtev pa lahko za odškodnino
vloži tudi civilno tožbo, pri čemer terjatev zastara v 15 letih po
polnoletnosti žrtve.
Iz kazenskega zakonika:
KAZNIVA DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST
Posilstvo
170. člen
(1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu
občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem, tako da
uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje in
telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali
posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb
zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je
vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do
petnajstih let.
(3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu
občevanju ali z njim izenačenem spolnemu ravnanju, tako da
ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi
škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo
njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo,
se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega
člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski,
zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, se
pregon začne na predlog.
Spolno nasilje
171. člen
(1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola
z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili,
da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem
členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali
posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb
zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je
vzeta prostost, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
(3) Kdor osebo drugega ali istega spola prisili, da stori ali trpi
kakšno spolno dejanje iz prvega odstavka tega člena, tako da
ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi
škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo
njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo,
se kaznuje z zaporom do petih let.
(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega
člena storjeni proti osebi, s katero storilec ali storilka živi v
zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni
partnerski skupnosti, se pregon začne na predlog.
Spolna zloraba slabotne osebe
172. člen
(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z
osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno
bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost,
slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne
more upirati, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(2) Kdor v okoliščinah iz prejšnjega odstavka kako drugače
prizadene spolno nedotakljivost slabotne osebe, se kaznuje z
zaporom do petih let.
Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
173. člen
(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z
osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se
kaznuje z zaporom od treh do osmih let.
(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno
osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali
zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se
kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.
(3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik,
zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno
občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni
stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo
ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let.
(4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka
tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost
osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do
petih let.
Kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja
174. člen
(1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali
istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k
spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo
spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga
oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori
kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let,
ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se
kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
ZASTARANJE
Zastaranje kazenskega pregona
90. člen
(1) Če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon
ni več dovoljen, če je poteklo:
1) petdeset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se
sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni
nezastarljivo kaznivo dejanje;
2) trideset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme
po zakonu izreči zapor nad deset let;
3) dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme
po zakonu izreči zapor nad pet let;
4) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme
po zakonu izreči zapor nad eno leto;
5) šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po
zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.
(2) Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se
zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena pri kaznivih dejanjih
zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper
zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni
osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od
polnoletnosti oškodovanca.
Iz Obligacijskega zakonika (zastaranje):
Odškodninske terjatve
352. člen
(1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh
letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki
jo je povzročil.
(2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar
je škoda nastala.
(3) Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s
prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem
za zastaranje te obveznosti.
(4) Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno z dejanjem
spolne zlorabe mladoletne osebe, zastara v petnajstih letih po
polnoletnosti oškodovanca.
Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/index.html
---
spletna stran Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:
http://www.zrtve-cerkve.org
blog društvenega časopisa Razmisli in sodeluj:
http://razmisli.blog.si
Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?
Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 22. avgust 2013 @ 21:45 CEST
Še posebej postane problem pedofilskosti zanimiv, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo.
Hmm, kot kaže, so katoliški pedofili, kleriški in laični, v večini.
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
Spovednice so najboljše kovačnice pedofilskih duhovnikov!
Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 29. avgust 2013 @ 19:04 CEST
Na strani http://www.siol.net/novice.aspx so objavili novico o
Kanadčanu Christopher Paul Nealu, ki je osumljen pedofilije in
za katerim je razpisana mednarodna Interpolova tiralica. Neal
je bil v Kanadi med leti 1998 in 2000 zaposlen kot kaplan v
Centru za usposabljanje kadetov in svetovalec mladostnikov v
starosti od 12 do 18 let, so sporočili iz kanadske vojske.
Njegova naloga v Centru za usposabljanje kadetov je bila
duhovno svetovanje in poučevanje o moralnih vrednotah.
Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še
neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez
Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s
konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh
papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi
analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V
knjigi Umor v Vatikanu avtor Lucien Gregoire opisuje
papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleriki.
Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah
Papež je šel po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni
prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj
je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med
menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto
pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je
samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh.
Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato
pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj
počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno.
Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda
nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških
pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski
duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste
otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za
njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez
Pavel I. Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so
spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih
je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med
spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je
spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se
bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je
seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V
tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi
ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič
skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben
odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega
otroka.”
Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes
dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro
problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za
kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je
vsaka spolnost izven zakona, vključno s
samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo
in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov
popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis
pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki
zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do
štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški
kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti
Melbournu, 1996).
Žrtev: “Prešuštoval sem.”
Duhovnik: “Kolikokrat?”
Žrtev: “Štirikrat.”
Duhovnik: “Kje?”
Žrtev: “V kopalnici.”
Duhovnik: “Ne, kje na telesu?”
Žrtev: “Pod trebuhom.”
Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?”
Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.”
Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?”
V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je
starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je
potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu
je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je
prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer
Griffin proti Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik
v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo
devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti
od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut
prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc-
Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine
primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili
spovednice za spolno zlorabo otrok.
Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da
spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši
ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo
na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke
o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa
se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno
temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo.
Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj
so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov
duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo
svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno
poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah
spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih
sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo
seksualnih umorov.
Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe
Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč
pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za
mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna:
“Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z
besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v
duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si
prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako
soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt
sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim
zrezkom.”
Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal,
da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je
verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki
živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim
spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili
svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za
spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh,
če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo.
Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo
poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je
vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal:
“Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve in to enkrat za
vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega
škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika.
Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko
bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi
tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal
družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke
odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je
namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici
spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega
doletelo v prihodnje.”
Spovednice (predvsem jezuitsko spovedovanje kraljev in
plemičev) ne samo kot najbolj dodelan vir obveščevalnih
podatkov svetovnega katoliškega imperija, ampak tudi kot
eden glavnih prilivalcev zločinskih strasti iztirjenim kleriškim
pedofilskim skrunilcem otroške nedolžnosti. Mogoče se
katoliški spovedovanci z razkrivanjem svojih težav enako ali
še bolj grešnemu farju približujejo katoliškemu "bogu" -
najverjetneje neformalno glavni katoliški boginji "Devici
Mariji", Kristus nastopa v katoliški zgodbi samo za kamuflažo -
s pravim Vseprežemajočim Duhom, Veliko Enostjo, Bogom
Očetom-Materjo, Pramočjo spovedovalni katoliški cirkus nima
resnično nič skupnega.
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?
Prispeval/a: eckhart dne ponedeljek, 16. september 2013 @ 00:14 CEST
Kleriška pedofilija pleni že odkar obstaja cerkev!
Ja, to ni problem samo moderne cerkve, ampak praktično že
odkar obstaja ta ljudomrzna institucija, torej zadnjih cca 1800
let.
Več:
http://www.youtube.com/watch?
feature=player_embedded&v=xcJbNd1cSQA
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica