Božična noč ljubezni.

....zopet prišla je v sanje v spomin,
ko spomin ujel sliko tebe,
ko pogled tvoj se srečal le za moment je njegovim ,
pod zvezdnim nebom na sprwhodu, ko šla je mimo,
v svetlobi meseca, rekla je hello...

Nezmirni utrip srca ko čuj glas je nje,
spomim sanji.....ne more in reče:
"hočeš družbo" ?
Rekla ni besede le naslonila se na ramo je.
kakor, da bi se poznala že od nekdaj.

Menda čutila je, da mu srce le želelo je le “družbe je ljubezni”
zato zaupala je brez vprašanja brez modrosti -
Pridi! Pravi: Pridi...le za družbo, strah me je noči samo'.

Čutil je potrebo v njej, čutil in spoznal,
da tudi ona išče le ljubezni družbo.
Čuti je toploto nje telesa, nežnosti dotika prsi.
Ustavi se pogled v oči pove vse, da jo lahko,
objame in poljubi....

Ostane tesno drhteče nje telo v objemu.
Vendar ljubezen rosnih let ga prevzame,
da drži jo čisto, le dihne ji: zakaj te ljubim – ne poznam te.
Zadrhti nje telo kot telo angela lepote...
le objem poljub...Besed ni

Vendar čutil ni pohoto le ljubezen,
rad bi nosil jo na rokah do oblakov bi neba.
Pusti me nežno reče, a z nežnosti tesneje se privije.
Ustavi se pogled v njenih angelske očeh, razumel je -

In samo posede se klop in glavo v naročje nje spočije.
Objem nje roka obraz njega ko skoli se k njemu,
da nje lasje pokrijejo obraz mu ko vroče ga poljubi
Čutil nežne utripe nje srca je ko roke nežno drže ga v poljubu.

Gremo pravi... Kam?
Pridi, vzame mu roko kakor rosnih let dekle,
Pridi...vodi ga cerkev belo, kjer jaslice luči gorele.

Le v svitu tem videl je lepoto njeno, ko luč odsev bil
v njenih je očeh.

Ona poklekne, za moment v molitvi ne pozna ga,
ko obrne k njemu rosne oči nje lesketajo
solze se v skrivnostni krasoti luči jaslic...

Oprosti;
pravi ker stalno že od rosnih let želela sem čutiti ljubezen.
od jaslicah skrivnostne lepote Božiča.
Občutil je, da ima angela pred seboj...
Me ljubiš; jo vpraša?
Seveda - ljubim te...nasloni glavo mu na rame,

Svečenik tiho mimo gre ustavi ga:
imate par minut, da blagoslovita naju...
Brez besed le nujne,
svečenik blagoslovi dve srečni srci -
v vez sveto, pred jaslicami na Božini večer.

Pade eden drugemu v objem s poljubom toplim,
na večer Božiča, ker se oba spominjata,
večera lepote 10 let tega cerkve – jaslic njune srečne usode,
ki bila le vzrok je lepote njene, lepote čistosti ljubezni njene,
ki jo on spozna v njej.

Tiho ob domačem svitu božičnega drevesa podata dve srci
si roke v ljubezni in molitvi.
Še stalno slika nje je ista ob svitu domačega božičnega drevesa.
Tudi solze sreče lesketajo se v objemu ko poljub izbriše solze sreče.
Ura je polnoč....S poljubi lahko noč... mine noč src dveh v ljubezni.
‘’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’’