>> ..lažna vera je vera egizma,
>> samoupravičevalna, samoprevara...
>> to je prepogosto osebno iznajdena "notranja vera"
>> vera, ki dela farizje... Bog je v moje čošku..??

Dragi Aries, si se kdaj vprašal, kaj je večji egoizem –
napraviti vse in za vsako ceno, da rešiš svojo dušo, ali
napraviti vse in za vsako ceno, da rešiš svoje telo? Veliko
vernikov in enako ateistov je žrtvovalo svoje življenje, da bi s
tem rešili druga življenja. Dali so življenje za svobodo, za
boljše čase, za domovino , za sto drugih življenj – to je
pogosto žrtvovanje, za katerega ni potrebna vera v nagrado,
ki te čaka v posmrtnem življenju. Kaj pa duša, kako je z
žrtvovanjem duše? Ateisti s tem nimamo težav, za dušo
gotovo ne bi umrli, ker vanjo ne verjamemo. In tudi če se
majhen košček naše zavesti oklepa želje, da bi duša
obstajala, nimamo niti najmanjše gotovosti o tem, kaj bi
pravzaprav morali početi oziroma storiti, da bi jo rešili. Po
drugi strani pa teisti, ki v dušo neizpodbitno verjamete, kako
bi odgovoril(i) na vprašanje: »Bi bil(i) pripravljen(i) žrtvovati
svojo dušo, če bi vedel(i), da na tak način rešiš(te) neko
drugo dušo ali celo več drugih duš?« Ne tako daleč nazaj
(kaki 400 let, mogoče) so bili inkvizitorji pripravljeni sežigati
ljudi pri živem telesu, zato da bi rešili njihove duše. Mar niso
ubijali nosečih mater, zato da so lahko rodile otroke, da so
jih lahko krstili in tako rešili njihove nedolžne dušice, ki bi
sicer končale v večnem ognju. Odkod tolikšna obsesija z
reševanjem duše? Če odmislimo skrajni religiozni cinizem
takšnega početja in predpostavimo, da so ljudje zaradi
globoke vere v resnici popolnoma izgubili empatijo, se
pokaže, da je za vernika duša tisto največ, tisto najbolj
dragoceno! Duša je neprecenljiva, ne moreš jo kupiti na
Mastercard. In če verjameš, da krst rešuje duše, potem
postane neprecenljiv tudi krst, to pa je potem pravi
MasterCard za tiste, ki krst prodajajo kot svojo storitev. Da o
mašah in o molitvah za rajnke v vicah sploh ne govorimo.
Kakorkoli obračaš, Cerkev (najbolj prav katoliška) je iz
dušebrižništva naredila neprecenljiv globalni biznis.

Sedaj pa pomisli, kakšen altruizem bi bil, če bi uničil svojo
dušo, zato da bi lahko rešil, na primer dušo svojega otroka
ali prijatelja, če že ne dušo svojega sovražnika. Vem, vem,
kaj si misliš – z dušami lahko »trguje« samo bog, v praksi se
kot posrednik pri biznisu ponuja tudi Cerkev. A navadni
ljudje na usodo duš ne moremo vplivati, zagotovo ne na
način, ko bi lahko žrtvovali svojo, čeravno ne poznam
nobenega teološkega besedila, iz katerega bi mogli razbrati,
da to ni možno. Kakorkoli že, v vsakem primeru, če ravno
zelo fanatično in dosledno ne verjameš v predestinacijo, je
večina kristjanov in muslimanov prepričanih, da lahko s
svojim trudom (ki vključuje tudi vero oziroma pobožnost
vključno z vsemi bizarnimi rituali) izboljša svoje pozicije
oziroma pozicije svoje duše.

Če bi rekli, da vsak vernik skrbi predvsem za svojo dušo ali
za svojo rit, ne bi bilo velike razlike. Ali je nekaj v tebi ali na
tistem sediš - bistvo je, da je TVOJE. Ego se lahko še ne vem
kako pretvarja, da duša ni ego, a nazadnje vedno znova pravi
- MOJA duša. Povedano drugače - duša vedno pripada egu.
(Izpeljanka "mi vsi smo ena duša" je samo posebna oblika
kolektivnega narcizma)

In pri tem je popolnoma vseeno, v katerem »čošku« je bog -
v tvojem lastnem, v »čošku« drugega ali v vsakem »čošku«.
Pomembno je le, da je, in da nagradi »dobra dela« ali »dobro
vero« ali »dobro karkoliže«. Bistvo vsake religije (ne glede na
leporečje o ljubezni do drugih) je »DAJ-DAM«, kar je, da ne
bo pomote, popolnoma normalno in človeško. Nič izprijenega
ni v tem. Ljudje smo takšni po naravi – vedno tehtamo med
škodo in koristjo. Tako delujejo naši možgani, ki so že zato,
ker so nekoliko bolj sofisticirani, izumili religijo in so
religioznim trikom tudi podvrženi. Največji trik religije pa je
izum entitete, ki ji pravimo »duša« - to je nečesa tako zelo
neprecenljivega, da so ljudje pripravljeni zanjo plačati vsak
račun, ki ga izstavijo religijski šarlatani.

[ Odgovori na to | # ]