Katoliška cerkev je ustvarila usodni razkol med Slovenci
Dr. Spomenka Hribar v pogovoru z Vojkom Flegarjem, julij 2011 (iz knjige »Svet kot zarota«, Ciceron)
Če smo torej nekoč imeli revolucijo, ki je trajala, vzporedno z njo pa nenehno diferenciacijo, potrebujemo zdaj, če prav razumem vaš očitek Janši, ob nedokončanem osamosvajanju in kulturnem boju še nekakšno neprestano čiščenje narodovega telesa?
… Seveda pa je vse to, kot rečeno, povezano s preteklostjo, saj preteklosti nismo uredili oziroma je "vzeli nase". Moralne "rekapitulacije" ni naredila nobena v državljanski spor vpletena stran, obe priznavata zgolj "napake", "taktične poteze" in tako dalje, ni pa jasne zavesti, da je bilo to in to v svojem bistvu narobe. Avstrijci ali Italijani, ki prav tako niso razčistili z lastno preteklostjo, se zaradi tega ne žrejo med seboj. Zakaj?
Morda zato, ker so bili skorajda povsem enotni v fašizmu in nacizmu, mi pa, ki smo bili na stičišču nacifašizma in boljševizma, smo se, metaforično rečeno, razdelili na pol, razklali. In ta shizma še kar traja, v isti logiki izključevanja naprej, zdaj pač v imenu dokončane osamosvojitve. Namesto, da bi delovali sinergično, da bi se "seštevali", združevali svoje energije, se kar naprej odštevamo: Ta ni ta prav, pa ta ni ta prav, pa ta tudi ne ….
A ni ta razkol že malo starejši?
Ja, seveda, od pokristjanjevanja naprej, preko reformacije in nato škofa Mahniča, ki je s svojim geslom "delitev duhov!" ločevanje naroda na božje in hudičeve otroke dejansko in programirano začel. Takrat je šlo za delitev vernikov na dobre, popolnoma pokorne Cerkvi, in druge, liberalnejše, neprave – toda oboji so bili znotraj katoliškega občestva, saj ateistov tako rekoč ni bilo. Tedaj se je začel usodni razkol med Slovenci!
Werner dopolnjuje:
To je dejstvo, ki ga je dobro osvetliti. Dejansko je krščanstvo bilo impozicionirano na Slovence z namenom, da ostanemo večno skregani in zunanje nemočni. RKC je vedno bila instrument tuje nadoblasti, ali kar sama tuja nadoblast. Vedno, ko je lahko, je vnašala razdor med Slovence.
Ampak to so ugotovili že drugi.
Najbolje je stvar že leta 1899 povedal Ivan Tavčar:
Trikrat /v citatu I. Tavčarja, kakor navedeno: dvakrat/ je rimski klerikalizem že kopal slovenskemu narodu grob.
»Prvič, ko je v službi nemških vladarjev zavzel slovensko domovino, in drugič po najsvetlejši in najveselejši dobi v slovenski zgodovini, po reformaciji. Z ognjem in mečem je tedaj divjal in pustošil. Pregnal je najboljše sinove iz domovine in pograbil nešteta imetja. Ostali so malone sami siromaki, te pa je zasužnjil politično, narodno in duševno, dokler njihovih potomcev niso vzbudile nove ideje iz smrtnega sna ter jim dale moč, da so razbili verige, v katere so bili vkovani.
Kje bi bil danes slovenski narod, da je svojo narodno stavbo dogradil na tistem temelju, ki so ga ustvarili Trubar, Dalmatin in Bohorič! Toda klerikalizem ni samo razkopal teh temeljev, zlomil je tudi notranjo silo slovenskega naroda. Ukrotil je ta nekdaj tako čvrsti narod, z bičem mu je vtepel hlapčevskega duha, zniževal je njegovo nravnost, da ga laglje vlada, zadrževal njegov kulturni in gospodarski razvoj in ga navadil take pasje ponižnosti, da je molče prenašal vsako žaljenje, vsako zatiranje, vsako še tako kričečo krivico. Zato pa je v njem zanetil verski fanatizem in ga razpihuje uprav sedaj do blaznosti, samo da obdrži ta narod na uzdi.« /Tavčar, iz Slovenskih Novic, 23. dec. 1899/
In tretjič je rimski klerikalizem kopal grob slovenskemu narodu med 2. svetovno vojno, ko je v navezi z okupatorjem, ki je imel jasne namene po uničenju našega naroda, zavedel svoje »zarukance« (po Ruglju) v sramotno proti-narodno delovanje: kolaboracijo s tem istim okupatorjem.
In sedaj že četrtič rimski klerikalizem koplje grob slovenskemu narodu.
-
"Kristovo vero so nam prinesli naši sovražniki iz odurnih političnih razlogov, zato da bi Slovence razdvojili, premagali s pomočjo krščanskih poganske in nadvladali oboje.
Začetek krščanstva je na slovenskem tudi začetek politične in narodne sužnosti."
Janez Trdina , zbrano delo, osma knjiga, stran 21, izdala Državna založba Slovenije, leta 1956.
-
Zato menim, da je čas, da Slovenci RKC damo še drugi rumeni karton (enega smo ji že dali leta 1941) in se je končno losamo.
http://www.ednevnik.si/?u=werner |
Cerkveni - Deli in vladaj! -
Prispeval/a: eckhart dne torek, 20. marec 2012 @ 23:56 CET
Besedilo: Jože Kos Grabar ml.:
Sklop besedil 'Seganja v skupni čas'
Ob pomladanskem enakonočju 2012 – v spomin na prvi
upor Karantancev proti spreobrnjenju leta 763
O SKUPNEM ŽARIŠČU
V okolici Ptuja je še v začetku 14. stoletja stal kamen
Triglav – curiam unam prope lapidem Triglaw *, je
zapisano v starem ptujskem urbarju. Samo ta listina priča
o njem. Morda so kasneje sveti kip krščanski duhovniki
vrgli v Dravo, morda so ga podložniki morali stolči v kose
in vzidati v temelje grajskih stavb gosposke. Tega ne ve
nihče. Vendar so si ljudje zapomnili, da je stal ... tam
nekje, nedaleč od starega mesta, na neznanem kraju.
Pripoved o njem se je prenašala iz roda v rod in še
stoletje ali dve kasneje so ga ljudje pred spanjem priprtih
oči videli, kako kamnito gleda v smeri vzhajajočega
Sonca. Mnogi so ga hoteli pozabiti in so radovedni
otročadi v soju večerne leščerbe raje pripovedovali o
božjem sinu iz bližnje cerkvice. A zmeraj je bilo vsaj nekaj
modrih stark, ki so čuvale ogenj spomina nanj. Ta je
včasih vzplamtel močneje, drugekrati tlel šibko, kdaj pa
kdaj skorajda ugasnil, a vendarle vztrajal na čudno trdoživ
način – kot tajno sporočilo, šepetaje sporočeno
nasledniku na smrtni postelji hišnega gospodarja, kot
prvinska obleka duše, ki se noče preobleči v tujo opravo,
ali kot zavetje domačega upanja, ki blagodejno napaja
žejne.
Tako kamen Triglav vse do današnjih dni žari z ravnice
izpod Pohorja – čeprav ga ni mogoče nikjer videti, čeprav
je na njegovem mestu vse kaj drugega. Vendar še zmeraj
preseva skozi plasti teme, sije skozi zaprte veke ljudi, ki
spijo v svojih posteljah, potuje na preprogi starodavne
vednosti, jih pokriva z valovanjem neme pesmi, v ušesa
šepeta skupno šifro, njim podtalno znano, a obenem
nedoumljivo, podobno skrivnostnemu vezivu, ki tli v votli
navzočnosti skupnega vozlišča.
* Po mnenju zgodovinarjev se ta latinska navedba iz l. 1322
morda nanaša na kamnito upodobitev boga Triglava, za
katero da ni izključeno, da je bila postavljena v bližnji okolici
Ptuja.
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica