Ob sončnem zahodu, je zgodba začela nastajati.
Sonce se je skrilo a ti si še zmeraj tu.
Noč je in ti si tu.
Oh čudež pa ti si zmeraj tu.
Ob vojnah in po vojnah, ko so ljudje žalost nosili, zaradi izgube najljubših, kar jih je prizadelo v dno biti, bil si tu kot pomoč, in ko se je začelo prebujati novo upanje ob olajšanju, da se je vojna končala, si naredil vse za njih kakor zmeraj bil si tu.
Ranjeno zlomljeno srce se je obrnilo k tebi, bil si tu.
Čudno sem dejal, da te človek ne vidi in dojame takega kot si, saj če bi te, vsega tega nikoli ne bi bilo.Za zmeraj bi bilo odstranjeno.
Vsi se veselimo le tega ko bo to izpolnjeno.


Kaj bi v resnici svet moral nuditi otroku, ki odrašča . Da bi v njem spoznaval zmeraj bolj ljubezen v vsej resnici in njeno mogočnost.
Da bi se lahko iz dna srca, z zdravim navdušenjem, veselil svoje rasti in prihodnosti, da bi se lahko veselil vsakega nadaljnjega koraka svojega življenja in jutrišnjega dneva.
Ko pogledam današnjo stanje, kaj čaka otroka, ki mu v okrilju otroštva starši, nudijo največ topline, ki je premorejo v kaj mora otrok ko začne odraščati vstopiti.
Iz tega sveta smo naredili največjo hišo prevar in strahov, da se vsega niti ne da izreči.
Tega kar bi moralo biti največ in k čemu bi naj človek rasel to je resnične ljubezni, je najmanj.
Hladen in brezčuten svet, ki uči napačne vzgibe in ustvarja nečloveške lastnosti iz resničnega pogleda resnične ljubezni.
Tisto kaj je res pravo čuteče bistvo človeka, je moralo služiti temu hladnemu in brezčutnemu svetu kajti vsa čustva večine ljudi so resno odstopala od pravega zdravega resničnega čutečega srca, ki resnično ljubi in jasnega zavedanja glave, ki ne ustvari nič kar bi bilo škodljivega, kar bi bilo prav, da bi za sabo puščal vsak človek , da tisti ki pride za njim to najde in ima pravi razvoj in tudi to za sabo zapusti.

[ Odgovori na to | # ]