Ali ne bi bilo lepo, če bi si vedno znova znali izreči čarobni stavek:
"Kaj je pri tem dogodku/osebi tako NORO ČUDOVITEGA?"

Ali ne bi nastala velikanska razlika v odnosih med ljudmi?
"Ja, Berni ... kako pa to misliš?"

Evo, prizor: sine prifrči iz šole in ne vidi razloga, zakaj bi se učil.
Mami seveda vidi veliko razlogov.
In se začne ... besedni pink ponk :)

No, to je že utečeno, sinkotovi možgani so že navajeni na to, mamini pa tudi :)
Never-ending-story, bi rekli angleško govoreči prijatelji :)

Zdaj pa drugi prizor: sine prifrči iz šole in ne vidi razloga, zakaj bi se učil.

Mami seveda vidi veliko razlogov.

In se začne ... mami zajame sapo, preden stopi v ofenzivni položaj (ha, ha, ha, ho, ho, ho) in si v glavi zastavi vprašanje: "Kaj je pri tem otroku/dogodku tako NORO ČUDOVITEGA?"

Sledijo trenutki, ko mami po naravnih zakonih Vesolja prihaja veliko različnih odgovorov na zastavljeno vprašanje.

In vse misli so izjemne, ker sledijo izjemnemu vprašanju :)

In mami ustvarja nov položaj, iz katerega bo izgovorila naslednji stavek svojemu otroku.

In ta stavek ne bo utečen ... zato bodo tudi sinove besede popolnoma drugačne, kot doslej :)

A ni to čudovito?

Druga scena bi lahko bila: diagnoza, ki smo jo pravkar dobili pri zdravniku.

Tretja: en (za naše pojme) čudak, ki nam je vzel prednost na cesti.

Četrta: partner, ki je prišel ves živčen iz službe in komaj čaka, da najde nekoga, ki bo deležen vse njegove jeze.

Peta: majhen otrok, ki ponoči ne spi, ker ravno dobiva zobke.

Šesta: položnica, na kateri piše, da je poračun elektrike 300 €.

Sedma: starši, ki nam vedno znova pripovedujejo o tem, kaj vse so oni zmogli v naših letih, mi pa nismo za nobeno rabo.

Osma: ..., ..., ...

Sledijo si v nedogled.

Preprosto je ... en stavek ... stvari se obrnejo na glavo ... v trenutku se zasučemo v smer našega naravnega toka Dobrobiti in že smo v dogajanju, ki je bilo začasno prekinjeno.

Morda smo pred tem bili v ustvarjalnem toku, morda smo kuhali kosilo, se ukvarjali z majhnim otrokom,...

In prvi prizor bi vse to postavil na glavo.

Zdaj pa smo temu, kar nas je nepredvideno zmotilo pri našem ustvarjalnem toku, dali posebno vrednost, saj smo našli nešteto čudovitih odgovorov na vprašanje: "Kaj je pri tem dogodku tako NORO ČUDOVITEGA?"

Doba informacij je ... vse se dogaja neverjetno hitro ... težko je slediti vsaki misli, saj pravijo, da jih umislimo 60.000 na dan :)

Zato ... ostanite v svojem toku Dobrobiti od jutra do večera ... mogoče vam bo ravno tale stavek, ki mi je ta trenutek priletel ne-vem-od-kod, naredil veliko razliko :)

Užijte dan ... vsak dan!

In ... rada vas imam ... zelo, zelo!

En velik objem vsem skupaj,

Berni :)