Spet sem s pogledom božal,
občudoval ob žetvi pšenična polja,
prisluhnil čarobnem šepetu Mure,
poletnem vetru, nežni pesmi topolov.

V sebi sem občutil utrip zemlje,
čutno ob bukovniškem jezeru,
srečal prijatelje, znance,
ljudi, ki jih ne pozabljam.

V senci gozdov sem postal,
prisluhnil, poslušal petje ptic,
sledil prelepim štorkljam v letu,
jih občudoval, bil z njimi...

V noči sem se uzrl v nebo,
z zvezdimi utrinki pa si zaželel,
naj mi bo dano, da se bom spet vračal,
v objem rodni grudi, Prekmurju.