Katoliška cerkev ima v Sloveniji okoli milijon dvesto tisoč članov. Toda, če bi prešteli vse vernike, ki v nedeljo gredo k maši, potem bi bila ta številka bistveno manjša. Zakaj tako malo katolikov hodi k nedeljski maši? Če je katolikov več kot milijon, zakaj le redki katoliki na volitvah izberejo stranko ali kandidata, ki najbolj zagovarja cerkev, na primer stranko Nova Slovenija?

Kako je možno, da le majhen vzorec katolikov nameni del dohodnine 0,5 odstotkov katoliškim ustanovam ali projektom, kot je denimo Karitas? Kaj se dogaja s slovenskimi člani katoliške cerkve, da tako izdajajo svojo organizacijo? Morda pa je problem v tem, da večina katolikov ni s srcem pri katoliški cerkvi, čeprav so uradno njeni člani in bi jo zato morali podpirati in braniti na vseh področjih. Kot dojenčki so bili prisilno krščeni in so tako tudi prisilno postali člani katoliške cerkve.

Ko ti ljudje odrastejo, večina med njimi ne sprejme v srce katoliške vere ali so celo v krogu prijateljev kritični do te institucije. Toda kljub temu mnogi ostajajo člani RKC. Če bi se vsi takšni katoliki izpisali iz katoliške cerkve, koliko članov bi ostalo v RKC? Morda okoli sto tisoč. In to je v resnici realna številka pravih katolikov v Sloveniji. Vsi ostali še zbirajo pogum, da bi se izpisali iz cerkve, ali pa sploh ne vedo, da so člani RKC, ker o tem nikoli niso razmišljali in so jih starši krstili iz tradicije ali iz strahu pred sorodniki, češ kaj si bodo pa mislili, če našega otroka ne bi krstili.

Katoliška cerkev se zaveda tega problema, da ima na sto tisoče nezvestih članov, katere je prisilno novačila v svojo organizacijo. Zato skuša svojim članom, ki hočejo izstopiti iz cerkve, v veliko primerih otežiti pot izstopa. Mnogi duhovniki ustrahujejo takšne ljudi, češ, da bodo z izstopom pristali v večnem peklu, da bodo naredili največjo napako v svojem življenju, da bodo s tem izdali Kristusa in podobno. Dogaja se tudi, da župniki sploh ne želijo osebi dati podpisanega potrdila o izstopu, zato včasih mora posredovati odvetnik. Nekaj takšnih primerov je v Sloveniji rešil odvetnik Vladko Began.

Kako bi se na primer počutil nek duhovnik, ki bi ga starši ob rojstvu včlanili v neko politično stranko, v času odraščanja pa bi spoznal, da mu ta politična opcija ne ustreza in bi želel izstopiti. Toda predsednik te stranke bi ga opozoril, da bo s tem naredil največjo in usodno napako v svojem življenju, da bo za večno preklet in da naj premisli, če res želi narediti ta korak. Ob tem bi mu dejal, da v njihovi stranki ne obstaja celovit izstop, temveč samo formalen, in da kljub temu na stranko še naprej vežejo dolžnosti, pravic pa nima več.

Vsakemu razmišljujočemu človeku je jasno, da bi šlo v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Toda enake, vendar resnične zgodbe doživljajo mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz cerkve. Jasno je, da nikjer ni tako grobega omejevanja človekovih pravic, tako grobih teženj po absolutnosti kot znotraj cerkve. Naslednje leto bo v Sloveniji ponovno popis prebivalstva, v okviru katerega bodo ljudi tudi spraševali o njihovi verski opredelitvi.

Kako se bodo opredelili katoliki, ki nikoli niso sprejeli katoliškega nauka in so bili v cerkev prisilno včlanjeni? Bodo izjavili, da so katoliške vere in s tem izdali svoje prepričanje in srce? Morda pa bodo zbrali pogum in že do takrat izstopili iz cerkve.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi