Lani pomladi, ko je bila ekonomska kriza ali bolje rečeno strah pred njo na vrhuncu, sem se odpravila na delavnico Daria Corteseja o divji hrani. Moj cilj je bil, da se na lastni koži prepričam, kako bedno bo moje življenje, če mi bo šlo tako slabo, da bom morala jesti travo.

Moja predpostavka ne bi mogla biti bolj zgrešena. Še posebej, kar se tiče pridevnika slabo. S skupinico navdušencev smo se pod geslom “nazaj k naravi” ves dan “pasli” po čudovitih planinah nad Tolminom in nabirali koprive, zelišča in druge užitne rastline.

Priznam, da sem se jih zapomnila bolj malo, ampak materino dušico bi še prepoznala. Pa baldrijan tudi. Od travniških cvetic pa je strupena le zlatica. Da o užitnem plevelu z vrta niti ne govorim! In čeprav žvečenje kopriv in drugih listov ni bilo ne vem kako prijetno, nam je Cortese opoldne in zvečer iz divjih rastlin pripravil tako okusne in aromatične obroke, da se mi je zvrtelo v glavi. Ob izjemnih gurmanskih užitkih bi res težko govorila o odrekanju.

Še posebej, če pomislim, kakšne alternative imam na voljo. Tako zelo ponosni smo bili, ko smo se pridružili Evropski uniji, češ, zdaj smo pa postali del civiliziranega sveta. Ponosa je, vsaj pri meni, ostalo bolj malo, kakor tudi denarja v denarnici. Za vse bolj strupeno hrano plačujemo vse več.

Naj si privoščim kratek izračun. V gostilni, kamor običajno hodim na kosilo, sem za solato takrat, ko smo bili še na pol divjaki, plačala 150 tolarjev. Kmalu potem, ko nas je skoraj razgnalo od sreče ob prevzemu evra, je bila cena solate (kakopak) evro in pol. Ker so časi tudi za gostince težki, je cena solate kmalu poskočila na dva evra. Takole čez palec se je moje kosilo podražilo za 300 odstotkov, česar nikakor ne bi mogla trditi za mojo plačo.

Pa to ni osamljen primer. Podobno je s kavo (sto tolarjev > en evro). Zadnjič me je naravnost fasciniralo, ko so po televiziji v nedogled vrteli reklamo nekega diskonta, kjer so ponujali jajčevce po neverjetno ugodni ceni evro in pol. Morda se motim, ampak res se ne spomnim, da bi se kdo v dobrih starih časih hvalil, da prodaja kilogram običajne zelenjave po skoraj 400 tolarjev. Ko pa mi je zadnjič branjevka na koprski tržnici ponujala koromač po tri evre, sem jo nehote povprašala po duševnem zdravju.

Nisem bila preveč prijazna, priznam. Gotovo je z mano kaj narobe. Zato sem se v razcvetu pomladi spet podala na pašo. Neverjetno, koliko užitnih rastlin lahko naberemo že med kratkim sprehodom po bližnjem travniku. Odkar pa sem izvedela še recept za odlične zelene kašaste sokove Viktorije Boutenko (v mešalniku zmešamo pol zelenih listov, pol sadja in vodo), se mi je življenje sploh obrnilo na bolje. Pa zdravje in postava tudi.

Najboljše stvari so zastonj, najboljše rešitve pa tako neznansko preproste, da jim komaj upamo verjeti. In ob izkoriščanju človeka po človeku, kot sem ga opisala prej, se mi žvečenje trave sploh ne zdi več stvar nuje, kaprice ali česa podobnega. Za ohranjanje človeškega dostojanstva gre!

ALJA TASI
aljatasi.com