Evropa poka po šivih. Najprej se je sesula Islandija, kjer je kmalu zatem – kako pomenljivo – izbruhnil še vulkan, ki je za nekaj dni ustavil zračni promet na kontinentu. Zdaj gori in se trese Grčija, kjer so ljudje besni, ker ne najdejo izhoda. Bankrot je neizbežen. In če si Islandijo simbolično zamislimo kot glavo Evrope, Grčijo pa kot njene noge, si lahko predstavljamo, kaj je vmes.

Nič dobrega, kar potrjujejo tudi sveži podatki evropskega statističnega urada Eurostat. Kar 14 od 16 držav z evrom, izjemi sta Luksemburg in Finska, je lani imelo precej večji javnofinančni primanjkljaj glede na bruto domači proizvod, kot so ga smele imeti, ko so prevzele skupno evropsko valuto.

Velika večina evropskih držav, vključno s Slovenijo, torej krši lastna pravila igre. To pomeni, da je igre konec. Zaradi vse nižjih prihodkov (gospodarska kriza = manj pobranih davkov) bodo države prisiljene plačevati vse višje obresti, da bodo lahko odplačevale dolgove. Prav (milo rečeno) oderuške obresti – 15,3% za dveletne državne obveznice – so na kolena spravile Grčijo. Katera domina bo padla naslednja? Španija? Portugalska? Irska? Italija?

Niti Francija, ki velja za gospodarsko močno državo, ni zadnja v vrsti. Medtem ko se Grki na ulicah pobijajo med sabo, ker do zob oborožena policija dobro ščiti tiste, ki jim je jeza namenjena, se v Franciji dogaja drugačna tragedija. V letu in pol je 35 delavcev francoskega Telecoma storilo samomor, ker niso mogli več prenašati šikaniranja na delovnem mestu. Letos pa sta roko nase dvignila dva delavca pariškega Disneylanda. Obiskovalcev je bilo zaradi promocijskih cen vse več, zaposlenih vse manj. “Nočem več delati za Miki Miško,” je v poslovilnem pismu zapisal francoski delavec.

Globalni finančni sistem se seseda. Bo metanje denarja v brezno bankrotiranih držav pomagalo? Najbrž ne. Edina gotovost je, da bodo napake in pohlep velikih igralcev plačali mali ljudje. In pri tem jim ne jeza ne obup ne bosta kaj dosti pomagala. Kdor še verjame, da smo vsi na isti barki, naj se spomni Titanika. Ko se je ladja potapljala, je potnikom prvega razreda med reševanjem igral orkester, medtem ko so potnike tretjega razreda zaprli v podpalubje, da bogatim ne bi zasedli mest v rešilnih čolnih.

A vsaka žalostna zgodba ima tudi svetlo plat. In ta se v tem primeru glasi: misli s svojo glavo in reši svojo kožo. Pametni raje ne bodo verjeli tistim, ki trdijo, da je kriza mimo, in ki imajo slučajno v rokah banke, obveznice in puške hkrati. Preudarni se bodo morda vprašali, kako varni so njihovi prihranki v bankah.

V svoji banki se je pred kratkim oglasil tudi Gerald Celente, sloviti ameriški napovedovalec trendov. Odločil se je, da bo s svojega računa dvignil zajetno vsoto denarja, skoraj vse, kar je premogel. Pravi, da je v teh časih najbolje vlagati v zlato, saj bo denar zaradi grozeče inflacije kmalu vreden manj kot papir, na katerem je natisnjen. Le kdo lahko z gotovostjo trdi, da bankovci, s katerimi rešujejo bankirje in politike, niso sveže natisnjeni?

Celenteja na banki najprej niso jemali resno. Nato so ga začeli prepričevati, naj denarja ne dvigne. Ko je še vedno vztrajal, pa so bankirji postali skoraj sovražni. Da je prišel do svojih prihrankov, je moral podpisati celo izjavo, da se zaveda, da ga na ulici lahko okradejo, če bo imel pri sebi veliko denarja. Čeprav je zahteval, da mu vsoto izplačajo v velikih bankovcih, so mu našteli kup deset- in dvajsetdolarskih bankovcev in jih stlačili v vrečo, ki bi bila res lahek plen kakšnega roparja, če bi slučajno prišel mimo. Ko se je pritožil vodji banke, mu je ta zabrusil: “Vzemi ali pusti!”.

In je vzel. In odšel.

ALJA TASI
aljatasi.com