Vzgojiteljica opazuje Janezka v mali šoli, kako si obuva škorenjčke, pa mu to nikakor ne uspe. Vzgojiteljica, vdana v usodo, zavzdihne in mu gre pomagat. In tlačita, vlečeta, potiskata, škorenjčki pa nikakor nočejo na noge. Ko se jima to končno le posreči, vzgojiteljica vsa zadihana sede na klop.

Janezek pa pogleda škorenjčke in reče:
"Vzgojiteljica, narobe si mi jih obula!"

Vzgojiteljica ohrani mirno kri, sezuje s težavo Janezku škorenjčke, jih zamenja in mu jih začne znova vleči na noge. Janezek spet pogleda škorenjčke in reče:

"To sploh niso moji škorenjčki!"

Vzgojiteljica toliko da ne zakriči, ugrizne se v jezik, s težavo sezuje Janezku škornje, ko ji le-ta razloži:
"Škorenjčki so bratovi, ampak so mu zdaj premajhni, pa jih je mama dala meni!"

Vzgojiteljica ne ve več, ali naj se smeje ali joče, namesto tega znova pomaga Janezku zlesti v škornje. Ko mu nato pomaga obleči še plašček, ga vpraša:

"Ja kje pa imaš rokavice?"

Janezek ji prostodušno odgovori:
"Zjutraj sem jih zatlačil v škornje, da se slučajno ne bi izgubile."

Šala je prispela po mailu