Se po grajskem griču Jurček je potepal,
kar v grmovju nekaj je zagledal.
Nekaj migalo je, se jokalo,
skrivalo, moledovalo.

Živalico zagleda malo,
ki je taka kakor on.
Bila je prava zmajčica,
ki ime ji je Marjetica.

»Zakaj tu jočeš in se skrivaš,
Zakaj si sama ali doma nimaš?«
To rekoč se Jurček ji nasmehne,
objame jo in k njej poklekne.

»Zmaj Zlobin in z njim še sin
sta mi dom razbila
in me stran spodila,«
mu je v solzah razložila.

Vzame Jurček jo v naročje,
je to naredil ljubko in otročje.
Zaprosil starše iz srca,
če lahko sestrico ima.

Srčna starša v to sta privolila,
grad v cvetje sta ovila.
Vse otroke povabila,
skupaj z njimi proslavila.

»Naj živi Marjetica«,
so zavpili v en glas.
Cmoknili so jo na lica,
»Zdaj si ena izmed nas!«

Hvaležna zmajčica je ljubezniva,
včasih malo nagajiva.
Če pomoč kdo potrebuje,
Marjetica rešitev skuje.

Če ošabnost kdo razdaja,
hitro brž mu ponagaja.
Nauči ga kaj je zmota
in kaj prava je dobrota.

Od takrat so grad obiskovali,
vsi ljudje in se smejali.
Pojdite še vi kdaj tja,
kjer sta Jurček in Marjetica.

Boris Kononenko
www.mladimaj.net