Zakaj pomagati? Ker se splača!
Tisti dan je kosilo v razdeljevalnici hrane v ljubljanskem zavetišču za brezdomce na Poljanski 45 b pošlo hitreje kot ponavadi. Namesto običajne enolončnice so bili na jedilniku zrezki in pire krompir. Novica se je prek mobilnih telefonov, brez katerih v teh časih ne morejo niti brezdomci, hitro razširila, a nekateri so prišli prepozno.

Pa to ni običajna praksa. Ponavadi je hrane dovolj za vse. Sto kosil razdelijo na dan, in naje se lahko vsak, ki pride. “V glavnem pridejo brezdomci, pa tudi drugi z nizkimi dohodki. Na vsak način pa mora biti kosilo toplo. Pred leti smo občasno poskusili s suhimi obroki, pa se niso obnesli. Sendvič in konzervo lahko dobijo tudi drugje,” nam razloži Vlado Maček, zaposlen v zavetišču.

V Ljubljani so pred dobrimi dvajsetimi leti začeli prav s kuhinjo za brezdomce. Ob njej je kasneje zraslo še zavetišče, v katerem so nastanjeni tisti, ki nimajo kam. Za to potrebujejo odločbo centra za socialno delo, ki jo podaljšujejo vsake pol leta, prispevajo pa tudi del socialne pomoči – v funkcionalni obliki, kot se temu reče. Nekateri so tudi samoplačniki, na primer tisti s pokojninami.

Prostori so lepo urejeni, pospravljajo jih stanovalci sami. Nov pralni stroj in sušilec za perilo se svetita že od daleč, tudi televizor z velikim ekranom ni od muh. V zavetišču tudi zbirajo obleke. “Potrebujemo vse, vzamemo tudi posteljnino. Z donatorskim denarjem pa kupimo perilo in nogavice,” še pove Maček.

Ob zavetišču, v katerem je tudi soba za ženske, so kontejnerji z ležišči in sanitarijami. Odprti so od osmih zvečer do osmih zjutraj in pomenijo alternativo spanju po kleteh in parkih. “Včasih kdo tudi ostane pred vrati, ponavadi pa je ležišč dovolj. Pozimi lahko v skrajnem primeru prenočijo tudi v jedilnici. Nikogar ne odslovimo. Tudi za nastanitve z odločbami je prostora dovolj,” pravi Maček in doda, da je pomembno, da je zavetišče blizu centra, kjer je največ brezdomcev. “Razmišljali so že, da bi nas preselili na Barje. Tja ne bi prišel nihče, raje bi v centru mesta umrl od lakote,” je prepričan.

Vodja zavetišča je Boris Kosec, diplomirani socialni delavec. “Zakaj je dobro pomagati brezdomcem? Ker se splača!” izstreli kot iz topa. “Enostavno so vse druge opcije dražje. Alternativa zavetišču sta bolnišnica ali zapor. Prosjačenje je kaznivo. Če ne more žicati, bo pa kradel. Zapor pa je desetkrat dražji od zavetišča, da o bolnišnici niti ne govorimo. Doma za ostarele večina ne dočaka.”

Mnogi menijo, da so brezdomci na cesti po svoji volji. “Ni res,” je odločen Kosec. “Nihče se ni sam odločil za to. Morda priznajo, da so sami krivi, da niso bili dovolj agilni, da niso dovolj hitro ukrepali in so se znašli v takšni situaciji. Ampak to ni isto. Lepo vas prosim. Poskušajte si zamisliti, da sedite na klopci v parku, v temi, mrazu, in nimate kam. Lučke v stanovanjih gorijo, vsi so nekje na toplem, vi pa nimate sobe, prostora, kamor bi se stisnili čez noč. To je grozen občutek nemoči. Potem pa kdo poreče, delat naj gre! Kdo pa bo pri 100.000 brezposelnih vzel nekoga, ki pride izpod mosta?”

Življenje si uredi dobra petina brezdomcev. “Zavetišče brezdomcem daje minimalen standard in občutek varnosti, brez katerega ne morejo delovati. Potem šele si lahko začnejo urejati življenje, od dokumentov naprej. Tudi materialna pomoč je zelo pomembna.” Vzroki, zakaj ljudje pristanejo na cesti, so različni. “Recimo da je vsem skupno to, da se na določeni točki niso več znali obnašati oziroma organizirati družbeno sprejemljivo. Odpovedali so in se zlomili, ni šlo več naprej. Ponavadi imajo zavoženo otroštvo. Ne poznajo ljubezni, zato tudi veliko laže zapadejo v slabo družbo.”

Vsi, ki so v Sloveniji ustanovili podobna zavetišča, so se učili od Ljubljančanov. “Probleme je treba reševati tam, kjer nastanejo,” priporoča Kosec. “Ljudje so navajeni na svoje okolje, ne morete jih kar izvoziti. Z malo volje se najde tudi prazen občinski prostor, ki se ga da poceni urediti. Zavetišča so potrebna preprosto zato, da ti ljudje preživijo. Konec koncev je to tudi osnovni princip demokracije. Stopnja demokracije vsake družbe se odraža v stopnji zaščite manjšin in šibkejših. Še poseben smisel ima taka pomoč za mlade, ki lahko še najdejo svoj smisel.”

Kajenje in pitje alkohola sta v sobah prepovedana, za to imajo stanovalci na voljo posebno teraso. Agresivnih ne sprejemajo, v zavetišču vlada prijetno vzdušje. Ljubljanski brezdomci ali klošarji, ki so nekoč veljali za mestno znamenitost – danes naj bi jih bilo med 500 in 700 – se že pripravljajo na decembrski naval novinarjev. Med prazniki so kar naenkrat bolj zanimivi za javnost. Da pa je nasmeh pred kamero širši, včasih pripomore evro ali dva.

Alja Tasi
http://aljatasi.com