Pred dnevi so v katoliški cerkvi obeleželi svetovni dan bolnikov, ki ga je papež Janez Pavel II. razglasil pred 18 leti. „Skrb za bolne je eno izmed temeljnih poslanstev Cerkve, gre za priznanje osebnega dostojanstva slehernega človeka,“ je dejal ravnatelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci Jože Štupnikar. Kako cerkev pomaga bolnim? Če bi se zgledovali po Jezusu iz Nazarata, bi vsakemu bolniku pojasnili, da je glavni vzrok vseh bolezni v našem grešnem mišljenju in življenju. Jezus je dal vsem ljudem tudi nasvet za celostno ozdravitev, ko je dejal, da spoznajte svoje grehe, jih iz vsega srca obžalujte in se pokesajte, prosite za odpuščanje in tudi vi odpustite drugim, če je možno poravnajte škodo, ki ste jo storili drugim, in se odločite, da grehov ne boste več ponavljali.

Če bi se ljudje ravnali po tem priporočilu največjega preroka vseh časov, potem bi korak za korakom očistili dušo in iz nje bi pritekalo tudi v naše fizično telo več energije. Seveda vsi, ki se trudimo živeti po teh napotkih, imamo pogosta nihanja, vzpone in padce na tej duhovni poti. Ali cerkev svetuje bolnim tako kot je svetoval Jezus? Nikjer še nisem zasledil, da bi cerkev v javnosti posredovala bolnikom tako pomembno sporočilo. Namesto tega pa bolnikom priporočajo bolniško maziljenje, ki naj bi trpečim pomagalo v več pogledih. V knjigi Pereča pravna vprašanja je avtor Stanislav Slatinek opisal to cerkveno terapijo, citiram: »Apostolska Cerkev pozna poseben obred v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešino Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni.« Izročilo je v tem obredu spoznalo zakrament bolniškega maziljenja. Zelo pomembni so tudi učinki tega zakramenta. Bolniku podelijo: milost tolažbe, miru in srčnosti za premagovanje težav, ki so lastne hudi bolezni ali starostni oslabelosti, odpuščanje grehov in moč, da se tesneje združi s Kristusovim trpljenjem. Zakrament bolniškega maziljenja lahko prejme med drugim: vsak vernik, ki je že pri pameti, pa čeprav v trenutku prejemanja ni pri pameti. To sposobnost prejme otrok, ko dopolni sedem let starosti, čeprav še ne more v polnosti izvrševati svojih pravic. V smrtni nevarnosti se bolniško maziljenje sme podeliti tudi vernikom, ki so bili kaznovani z izobčenjem ali interdiktom, prav tako pa drugim kristjanom, ki niso v polnem občestvu s Katoliško cerkvijo, če se upoštevajo predpisani pogoji.« Ali ni takšna terapija, ki jo cerkev izvaja v imenu Jezusa Kristusa, norčevanje iz bolnikov? Kdor ima možgane, naj razmisli. Kje je zapisano, da mora človek na poti k Bogu svoj razum pustiti pred cerkvenimi vrati? Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi