V spomin in zahvalo mojemu očetu in vsem moškim
Po enajstih letih življenja v Španiji sem se s sinom vrnila v naročje mame in očeta, da bi me spremljala v takratnih okoliščinah z Benetom.

Sinu so postavili diagnozo »hujše kombinirane motnje v razvoju z znaki avtizma«. To je v praksi pomenilo spopad z okoliščinami, v katerih je sin vso svojo energijo usmerjal v raznorazne oblike hrupa: metanje vsega, kar mu je prišlo pod roke, kričanje, in če mu kaj ni bilo po godu, močno tolčenje z roko po zobeh, dokler ni roka zakrvavela.

Te okoliščine so tako mene kot mojega očeta spravljale na rob potrpljenja. Očetove kletvice in pripombe, naj utišam Benetovo glasno kričanje in umirim njegovo hiperaktivno premikanje, so v meni pustile občutek, da sem med dvema ognjema. Spraševala sem se, kako naj pomagam sinu, kako naj ustrežem očetu in ob vsem tem postorim še vse potrebno – skuham kosilo, pospravim vse stvari, ki so brez prestanka letele po zraku ....

V moji notranjosti se je začel oglašati glas, ki je spodbujal spremembe mojega značaja, da bi znala biti mirna ne glede na to, kaj govorijo ali delajo drugi. Temu pravimo DOPUŠČANJE, kar nam prinaša modrost, da je naše stanje sreče in miru neodvisno od tega, kaj mislijo ali delajo drugi.
Ena od najučinkovitejših in najenostavnejših metod, ki sem jih našla, je pot zahvale in blagoslovov. To je pot, ki naše lastne misli preusmeri na toplino in ljubezen, ob katerih je nemogoče hkrati kritizirati in pozornost obračati na neželeno obnašanje drugih. Vsakič, ko sem od očeta slišala kletvico ali neželeno pripombo o sinu, ki me je prej spravljala ob živce, sem se začela notranje zahvaljevati za vse, kar mi je prišlo na misel. Blagoslavljala sem dejstvo, da sem sposobna usmeriti svojo pozornost samo na Ljubezen očeta. Ponavljala sem si, kako zelo pomembno je, da v očetu vidim Ljubezen in samo Ljubezen, kajti to bo zagotovilo, da jo bom zrcalno prepoznala tudi v sebi in v svoje življenje privabila več Ljubezni.

Ker so bile moje misli kritike močna stara navada, sem uvedla redne dnevne obrede zahvale in blagoslovov, da bi postali moja navada in bi mi prišli na misel tudi v kritičnih trenutkih, ko sem jih najbolj potrebovala. Nevidna gradnja mojega značaja, ki je nasprotovanje obnašanju drugih in kritiko zamenjala za zahvalo in blagoslove, je po nekaj mesecih začela dajati vidne rezultate. Moja alergija na očetove komentarje je popustila in notranje sem se počutila vse bolj sproščeno.

Pozitivne spremembe v meni so v očetu začele vzbujati veličastni sijaj ljubezni. Nekega dne, ko je Benet glasno premetaval kamenje, ga je oče prijel za roko in peljal na sprehod. Do tedaj je bil Benet vajen samo vozička in se je upiral samostojni hoji. A tokrat ga je oče odpeljal brez vozička. Ob pritoževanju nad hojo ga je spodbujal: »Pa saj sva moška. Moški hodijo. Greva.« Kar so bili na začetku metri, so po dveh tednih postali kilometri. Kar je bilo prej varstvo »pod prisilo«, je postalo sveta dejavnost, ki je bila očetu v ponos in zadovoljstvo. Dan za dnem je oče vodil Beneta v naravo, tako da sta v dveh letih prehodila več kot tisoč kilometrov. Moj odnos z očetom je postal topel, poln ljubezni in občudovanja. Benet pa ni le shodil in oddal svojega invalidskega vozička v dar, temveč se je tudi notranje umiril in pomembno napredoval.

Resnično lahko zatrdim, da ko spremenimo svoj značaj, se spremenijo vse okoliščine, ki nas obdajajo. Za to ni potrebna prisila, da bi drugi spremenili svoje mišljenje ali delovanje. Naša nova naravnanost prinese sama po sebi zadovoljive rezultate. Zahvala odpre vrata ljubezni, blagoslovi pa čudeže, ki temu sledijo.

Saša Tasevski
www.kreare.org