NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ko spregovori narava   
    četrtek, 3. maj 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Neko pozno majsko popoldne, ko je pihal veter in pripravljal oblake na dež, me je mama nagovorila: »Rabim veje za fižol. Greš z mano v Pod ježo?«

    Cela družina se je odpravila na krajši izlet v bližnjo naravo. Medtem ko je mama nabirala veje, sta se oče in sin sprehajala vzdolž dolgega žitnega polja, jaz pa sem se ustavila ob bližnji jasi, polni rož. Za trenutek sem obstala na robu in se vprašala: »Res smemo trgati cvetlice ali so te namenjene izključno jasam in travnikom?«

    Nekaj me je potegnilo na travnik in zakorakala sem proti šopku marjetic. Začela sem jih nabirati in se še naprej spraševala isto. Zdelo se je, kot bi me jasa iztrgala iz vsakdanjika in me objela v svoje naročje. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da mi cvetlice v smehu, kot bi bile majhni otroci, govorijo: »Vzemi še mene. Vzemi še mene.« Vse bi hotele iti v naš dom in nam krasiti mizo, za katero vsak dan pojemo in blagoslavljamo življenje. Zdelo se mi je malo čudno, pa sem še naprej nežno nabirala cvetlice. Bilke so pele še naprej, a moj razum jih je hotel izključiti: »Le kako naj trava govori?«

    Ko je bil šopek dovolj velik, sem stopila s travnika, se zahvalila in se odpravila vzdolž žitnega polja, kjer sem na drugi strani videla sina z očetom. Še vedno omamljena od lepote in glasov, ki so prihajali s sosednje jase, kjer sem nabrala marjetice, sem naekrat začutila veter. Njegova mehka sila je usmerila moj pogled na žitno preprogo, ki je valovala skupaj z njim. Zdelo se je, kot da vsaka žitna bilka s svojimi laski pleše v vetru. Pobožala sem dolge laske bližnjih bilk, zaprla oči in se predala sladko suhi aromi, ki je prihajala s tega polja. Čutila sem moč in življenje, kot bi preproga žitnih bilk vsem mimoidočim podarjala svoj cvetni prah, ki je prek vonjav prebujal v nas Življenje in Mir. Prenehala sem hoditi in se začela zahvaljevati za tako velik dar. Šele sedaj sem sebolj zavedla, kaj sploh daje narava. To ni le hrana za telo, temveč hrana za dušo. Ves ta vonj je v sebi nosil neko višjo zavest, ki je prodirala v nas z vsakim našim vdihom. Preplavil me je občutek razsežnosti in radosti. Čez čas sem se še enkrat zahvalila za ta dar Življenja in odšla sinu in očetu nasproti.

    Tisto noč sem odšla spat zelo pozno. Kljub temu na svojem dnevnem redu nisem mogla preskočiti večerne meditacije. To je trenutek, ko se odprem Stvarniku in se predam njegovemu Glasu. Tokrat me je presenetila nova izkušnja, kakršne še nisem bila vajena. Kar naenkrat sem začutila veter in sladki vonj žitaric. Pogledala sem, ali je okno odprto. Bilo je poponoma zaprto, enako kot vrata sobe. Veter je še enkrat zapihal in me preplavil s svojo sladko aromo, ne glede na to, da je to polje ležalo vsaj kilometer od naše hiše in da bi zelo težko našlo pot skozi dobro zaprta vrata in okna. Nekaj pred mano, popolnoma nekonkretne oblike, se mi je priklonilo in se globoko zahvalilo.

    V meni sta ostala globoka življenjska izkušnja in odgovor na vprašanje: »Ali trava res govori?« Če ne bi na tako fizični način čutila vetra in vonjala sladke arome, ki je kljub daljavam in zaprtim oknom prišla do mene, bi verjetno dvomila. V meni je za večno ostala misel, da imajo tudi polja in cvetlice Stvarnikovo zavest. Poleg tega nam vračajo vse tisto, kar jim sami podarimo.

    Sanje ali resničnost? To mora izkusiti vsak sam.

    Z ljubeznijo do narave, Saša Tasevski

    www.kreare.org

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.kreare.org
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ko spregovori narava | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Ko spregovori narava

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 3. maj 2018 @ 10:55 CEST

    človek je en perpetuum mobille imaginacije :)


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,57 seconds