|  Neko pozno majsko popoldne, ko je pihal veter in pripravljal oblake  na dež, me je mama nagovorila: »Rabim veje za fižol. Greš z mano v Pod  ježo?«
 Cela družina se je odpravila na krajši izlet v bližnjo naravo.  Medtem ko je mama nabirala veje, sta se oče in sin sprehajala vzdolž  dolgega žitnega polja, jaz pa sem se ustavila ob bližnji jasi, polni  rož. Za trenutek sem obstala na robu in se vprašala: »Res smemo trgati  cvetlice ali so te namenjene izključno jasam in travnikom?«
 Nekaj me je potegnilo na travnik in zakorakala sem proti šopku  marjetic. Začela sem jih nabirati in se še naprej spraševala isto.  Zdelo se je, kot bi me jasa iztrgala iz vsakdanjika in me objela v  svoje naročje. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da mi cvetlice v smehu,  kot bi bile majhni otroci, govorijo: »Vzemi še mene. Vzemi še mene.«  Vse bi hotele iti v naš dom in nam krasiti mizo, za katero vsak dan  pojemo in blagoslavljamo življenje. Zdelo se mi je malo čudno, pa sem  še naprej nežno nabirala cvetlice. Bilke so pele še naprej, a moj razum  jih je hotel izključiti: »Le kako naj trava govori?«
 Ko je bil  šopek dovolj velik, sem stopila s travnika, se zahvalila in se  odpravila vzdolž žitnega polja, kjer sem na drugi strani videla sina z  očetom. Še vedno omamljena od lepote in glasov, ki so prihajali s  sosednje jase, kjer sem nabrala marjetice, sem naekrat začutila veter.  Njegova mehka sila je usmerila moj pogled na žitno preprogo, ki je  valovala skupaj z njim. Zdelo se je, kot da vsaka žitna bilka s svojimi  laski pleše v vetru. Pobožala sem dolge laske bližnjih bilk, zaprla oči  in se predala sladko suhi aromi, ki je prihajala s tega polja. Čutila  sem moč in življenje, kot bi preproga žitnih bilk vsem mimoidočim  podarjala svoj cvetni prah, ki je prek vonjav prebujal v nas Življenje  in Mir. Prenehala sem hoditi in se začela zahvaljevati za tako velik  dar. Šele sedaj sem sebolj zavedla, kaj sploh daje narava. To ni le  hrana za telo, temveč hrana za dušo. Ves ta vonj je v sebi nosil neko  višjo zavest, ki je prodirala v nas z vsakim našim vdihom. Preplavil me  je občutek razsežnosti in radosti. Čez čas sem se še enkrat zahvalila  za ta dar Življenja in odšla sinu in očetu nasproti. Tisto noč sem odšla spat zelo pozno. Kljub temu na svojem dnevnem  redu nisem mogla preskočiti večerne meditacije. To je trenutek, ko se  odprem Stvarniku in se predam njegovemu Glasu. Tokrat me je presenetila  nova izkušnja, kakršne še nisem bila vajena. Kar naenkrat sem začutila  veter in sladki vonj žitaric. Pogledala sem, ali je okno odprto. Bilo  je poponoma zaprto, enako kot vrata sobe. Veter je še enkrat zapihal in  me preplavil s svojo sladko aromo, ne glede na to, da je to polje  ležalo vsaj kilometer od naše hiše in da bi zelo težko našlo pot skozi  dobro zaprta vrata in okna. Nekaj pred mano, popolnoma nekonkretne  oblike, se mi je priklonilo in se globoko zahvalilo. V meni sta ostala globoka življenjska izkušnja in odgovor na  vprašanje: »Ali trava res govori?« Če ne bi na tako fizični način  čutila vetra in vonjala sladke arome, ki je kljub daljavam in zaprtim  oknom prišla do mene, bi verjetno dvomila. V meni je za večno ostala  misel, da imajo tudi polja in cvetlice Stvarnikovo zavest. Poleg tega  nam vračajo vse tisto, kar jim sami podarimo. Sanje ali resničnost? To mora izkusiti vsak sam. Z ljubeznijo do narave, Saša Tasevski www.kreare.org | 
            
Ko spregovori narava
Prispeval/a: Nan dne četrtek, 3. maj 2018 @ 10:55 CEST
človek je en perpetuum mobille imaginacije :)