Modrost pravi: »Kdor je dosegel neodvisnost od želja, je dosegel notranji mir.« Dokler je človek prilepljen na želje, toliko časa je njihov suženj in kot odvisnež hlepi po njihovi zadovoljitvi. Tudi ko je želja potešena, je vzpostavljeni mir kratkotrajen. Kmalu se v umu pojavita negotovost in strah pred  tem, da bo izgubil tisto, kar ga teši: da bo izgubil ljubljeno bitje, premoženje, ugled, zdravje, mirno in udobno življenje, prijatelje …

Ta strah je utemeljen, kajti resnica je taka, da vse na tem svetu mine, vse teče po reki časa, reki minevanja. Dokler želje vežejo človeka na minljive pojave, tako dolgo ne bo našel miru. Hotel bo zadržati, česar se zadržati ne da.

Človek se skriva pred to resničnostjo. Noče je videti, čeprav jo ima neprenehoma pred očmi. Noče videti, da so živi mrtvi, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo to razkrilo. V drugih vidi to, kar niso, in noče videti tega, kar so. Beži v sanje, omamo, vero, delo, minevanje … Beži, ker če bi obstal, bi onemel pred - praznino. Praznino v sebi, praznino v življenju. Zato se poganja v valove toka dogodkov, da bi pozabil, da bi ubežal pred to resnico.

Kaj bi se zgodilo, če bi se srečal s praznino? Nič se ne bi zgodilo. A tega človek noče, noče, da je nič. Hoče, da je nekaj. Kaj bi se zgodilo v tem niču? Nekaj v človeku bi se spremnilo. Ne bi več mogel živeti v lažni omami. Ne bi se več mogel varati, da hiti za ideali, ko v resnici beži pred resnično spremembo. Kajti v praznini se zgodi resnična sprememba!

Kakšna? Živeti bi začel z več pozornosti in bolj pazljivo. Živeti bi začel z več odgovornosti in odločnosti. Živeti bi začel svoje življenje in bi stal za svojimi načeli. Ne bi se več bal tega, kar je, pa čeprav je prazen; ne bi si več lagal; ne bi več hitel za prividi; ne bi se več prenarejal; in predvsem se ne bi več bal – spreminjati se.

Preprosto je doseči notranji mir: samo treba je videti resnico, kakršna je, in s tem živeti. Vendar, ali si zares želim doseči in ohraniti notranji mir? To je pravo vprašanje. Si zares želim biti predvsem človek, zavestno bitje, samo to in nič več? In živeti z vsem, kar ta spremeba, ki pravzaprav ni sprememba, prinaša?

Primož Škoberne
www.cdk.si/soutripanje