Lojze Krakar

Spet se v našem vrtu
češnja preoblači,
z dežjem se umiva,
z vetrom se krtači,

a pomlad ji takšno
lepo krilo šiva,
da je prav zaresno
hčerka nevoščljiva.

Kdo je, se sprašuje,
dal ji tole krilo,
kje so zanj kupili
takšno lepo svilo,

ali se je sama
naučila tkati,
ali pa nemara
so doma bogati?

Gleda in modruje:
vem, pomlad je mama;
tudi moja včasih
zame šiva sama,

ampak kdo je očka?
Očka? Tam v sinjini
nad gorami sonce
žvenketa s cekini…

Danijela Premzl