"Počutim se razdvojenega od neizmerno velikega veselja nad božjim videnjem nebeške harmonije. Ali lahko najden Boga, ki je pri opazovanju vesolja očiten, tudi v sebi samem?" (Johannes Kepler, astronom).

Takoj zatem se je kot posledica renesanse razširila zavest zahodnih Evropejcev in se je začelo dogmatično znanje raziskovati s človeškim razumom, sta znanost in religija začela druga drugo preganjati. Tako je mladi razum odkril v posredovani veri preveč neverodostojnosti in se iz tega razloga odtegnil njenemu vplivu. Dolga stoletja sta delovali religija in znanost skupaj, toda konec dvajsetega stoletja je prevzela znanost prvo mesto.

Znastveniki so se razvijali pod okriljem uradne cerkve tudi že v prejšnih revolucionarne teorije. Cerkev jih je klicala na odgovornost in mnogi so bili zaradi svojih pogledov na dogmatični nauk cerkve tudi ob življenje. Toda renesansa je pozročila epremembe. Individualna in kolektivna zavest sta se znašli pred novim razvojem. Nekateri raziskovalci in učenjaki so se popolnoma odvrnili od cerkve. Rešitev vseh problemov so videli v razumu. Tako je onstranska interpretacija razvijajočega se razuma odslej predstavljala temelj, na katerem so temeljile moderne znanosti. Stare duhovne vrednote so se tako izgubile.

Zasledimo pa tudi primere drugačnega, vsestranskega razvoja zavesti, ki so razkrile skrivnosti kozmičnih zakonov. Nemški astronom, astrolog in matematik, Johanes Kepler (1571 - 1630), je šel kljub svojim astronomskim izračunom in genilalnemu daru opazovanja natanko po tej drugačni poti razvoja.

Čimveč kozmičnih skrivnosti in zakonitosti je lahko odkril, tesnejša je bila njegova povezanost z duhom Izvirom življenja. Njegov raziskovalni duh je bil popolnoma v službi višjega področja bivanja. Kozmični zakoni, ki jih je opisal, so mu predstavljali priložnost za ponižnost in duhovno premišljevanje.

Zelo dobro se je zavedal povezave s starimi mistiki, ki so ga navdihovali. V svoji znameniti knjigi Harmonija vesolja ( 1619) je zapisal naslednje:" Jaz sem bil tisti, ki je ukradel zlate egipčanske posode, da bi svojemu Bogu postavil svetšče. To knjigo pišem za sedanjost in prihodnost. Kaj je v njej, če mora čakati na svojega bralca sto let? Sam Bog je stoletja čakal tistega, ki prepozna in uzre njegovo delo."

Kplerju je bila mehanična slika sveta popolnoma tuja. Ljudem je želel dati globok vpogled z besedami:" ne pozabi namena tega. To je spoznanje, občudovanje in čaščenje vsevednega Stvarnika. Usmeri svoje svoje občutke in hvaležno srce v hvalo tistega, ki je ustvaril najpopolnejšo delo."

Nedvomno je, da je Kepler verjel v obstoj Božanskega duha. Tako so bila njegova odkritja v naravi zanj le spodbuda, da je iskal resnico za zunajno obliko."Naš raziskovalec je dodal smislu duha, da človek ne bo pridobival le stredstva za preživljanje, do tega lahko pridejo mnoge vrste živih bitij s svojo razumsko dušo, da lahko prodre do bistva stvari, ki jo vidi z očmi." ( Skrivnost sveta 1596).

Astronomija in geometrija nista bila za Keplerja nekaj abstraktnega, duhovno praznega:" Geometrija je enkratna in večna, je odsev božjega duha. Ker je človek božja podoba, je soudeležen." V Keplerju ne govori osebno poudarjen odkriteljski ponos, ki je značilen za mnoge moderne naravoslovce. Zanj so zakoni zemeljske narave soodvisni od emanacije logosa, duhovne glasbe. Vse je odvisno od duhovnega sluha. "Pripravite svojo uho na užitek nebeške harmonije. Zakaj bojim se, da bo dan le redkim poslušalcem."

V okolju stalnih bitk in splošne razvrvanosti je vedno iskal zakone harmonije." Ko divja nevihta in grozi brodolom države, ne moremo storiti ničesar bolj dostojanstvenega, kot da spustimo sidro našega umerjenega proučevanja v tla večnosti." (Astronomija nova - Nova astronomija, 1609).

Kepler je zelo trpel zaradi sporov med luteranci, zvinglijanci in kalvinisti. Leta 1612 je v Wurttembergu bil celo do svoje smrti izključen, da bi bil udeležen pri zadnji večerji, ker se je uprl, da bi podpisal soglasje za obsodbo kalvinistov. Tudi v domači hiši je boleče pogrešal harmonijo. Po njegovih besedah je bilo vzdušje v njegovem domu pokvarjeno, ostro in prepirljivo. Njegovi starši so pustili otroke in se potikali leta dolgo po Evropi kot spremstvo vojski. Kot protestant je moral v času protireformacije večkrat bežati in je pri tem izgubil velikokrat vse svoje premoženje.

Leta 1607 se je približal skrivnostim harmonije z naslednjimi besedami: "Najvišja harmonija je Bog, ki je vtisnil notranjo harmonijo kot svojo podobo vsem dušam. Števila, figure, nebesna telesa in narava nasploh, so v harmoniji z določenimi skrivnosti Kristusove religije. Kot so v vesolju tri negibne stvari: sonce, fiksne zvezde in medprostor, vse ostalo pa je gibljivo, tako je v enem Bogu oče, sin in duh."

In Kepler je opisal simbol popolne harmonije, kroglo:" Krogla predstavlja enako trojnost (oče je center, sin površina, duh polmer). Tudi v človeku najdemo neskončno mnogo harmoničnih vnaprejšnjih določenosti, torej skritih notranjih sposobnosti in jih življenje razvije. Mikrokozmos mu je predstavljal neumrljivo "duhovno kroglo", ki jo umrljivi človek mora oživeti. O tem, da se mora v tem procesu razum podrediti duhovnemu razvoju, za Keplerja ni bilo dileme.

Nikolaj Kopernik je leta 1543, to je 5 let pred rojstvom Giordana Bruna, objavil knjigo Nebesna telesa, v kateri je postavil za tiste čase nevarno trditev, da se planeti vrtijo okrog Sonca. To je bilo znano že vsaj 4000 let pred Kopernikom.

Da bi Nikolaj Kopernik lahko umrl naravne smrti, bi bil pravi čudež. Pozneje, to je leta 1616, je inkvizicija njegove spise uvrstila na seznam del, ki so bila prepovedana. Kopernik je postavil temelje za tako imenovani heliocentrični svetovni nazor. Bilo mu je jasno, da Zemlja in drugi planeti krožijo okrog Sonca, da Zemlja torej ni središče vesolja. Da se nebesna telesa gibljejo Zemlje se nam zdi, zato, ker se Zemlja vrti okoli svoje osi. Kot je znano, je "Helios" grška beseda za Sonce. Heliocentrično pomeni: Sonca je središče vesolja in vse se vrti okrog Sonca. Ta nazor predstavlja sicer konec starega svetovnega nazora, vendar pa je Sonce tudi tu še vedno negibno središče vesolja.

Miran Zupančič