V neki družini je sinček Andrejček, tako kot večina otrok, prav veselo sestavljal kocke. Sestavljal jih je tako, da ni bilo podobno nobeni stvari. Tedaj je stopil k Andrejčku oče, si ogledal izdelek in mu rekel: " Poslušaj, zakaj ne bi iz vseh teh kock postavil hiše! "

In res. Bil je navdušen nad zamislijo. Hitro je začela rasti hiša iz kock. Kmalu pa je prišel večer in Andrejček je ves navdušen prinesel izdelek k očku in zaklical " Poglej, kaj sem naredil ! " Oče si je ogledal hišo iz kock, ga pohvalil in mu rekel: " Tako, zdaj pa kocke spravi nazaj v škatlo in se odpravi spančkat. " Andrejčku se je čelo kar nabralo in solzice so spolzele po njegovih ličkih.

Dejal je: " Ampak oči, cel popoldan sem sestavljal hišo". Ko je Oče videl, kako je sinu hudo, mu je rekel: " Poslušaj Andrej! Ti lahko sestaviš še lepšo hišo. Poglej, porabil si komaj pol kock. Ko boš jutri prišel iz vrtca, pa lepo vzemi zopet kocke, in postavi še lepšo hišo."

To ga je malo pomirilo, da si je obrisal solze, oče je namesto njega pospravil kocke, sam pa je počasi odšel v posteljico, kjer je sladko zaspal. Naslednji dan je Andrejček ponovno sestavljal kocke in pod njegovimi prstki je zrasla dotlej največja in najlepša hiša iz kock.

In kaj nam želim z to zgodbo približati? To, da nam Božja ljubezen kocke naše urejenosti z bolečino razdira, da se bi mi mogli še bolj približati naši pravi poti, našemu poslanstvu in še lepše zaživeli življenje.

www.bisernaogrlica.com