|  Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.
Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj naj bi ljubila me, če nisem pa prav nič drugačen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj bi sploh ljubila me, če moj duh je ves črn, temačen.
|
NE ZAMUDITE
Misli
Prispeval/a: hierhod dne sobota, 24. oktober 2009 @ 21:08 CEST
Večkrat nihamo med potjo življenja in smrti.
Kako težko je verjeti, da smo ustvarjeni za ljubezen.
Včasih se nam nakopiči toliko stvari...
Duša ječi od strašne bitke med čustvi, idejami, razumom, željami, hrepenenji...
Vse to trpimo v naših telesih, lončenih posodah...
In tega se bolj poredkoma zavemo.
Misli
Prispeval/a: byron dne nedelja, 25. oktober 2009 @ 00:30 CEST
Misli
Prispeval/a: qi dne nedelja, 25. oktober 2009 @ 17:17 CET
...zakaj bi ona sploh ljubila te, če je tvoj duh ves črn temačen?
pa ja zato, ker je "mačka", mačke v temnih prostorih zelo dobro vidijo in verjetno v tvoji temi se skriva nekaj neverjetno lepega česar sam ne vidiš ker nimaš njenih oči ;)
LP - Lepa Pesem
Misli
Prispeval/a: byron dne nedelja, 25. oktober 2009 @ 22:00 CET