Ura je odbila 18:35 in veselo žvrgolenje ptic je oznanilo rojstvo sina Beneta. Rodil se je sin s posebnimi potrebami. A bolj kot otrok s posebnimi potrebami, bi ga morali poimenovati otrok s posebnimi darovi. Prisotnost sina mi je namreč korak za korakom kazala, da je življenje veliko več, kot sem si sama predstavljala. Kot varen vlak, ki ve kam me pelje in kje se skriva resnično zlato Radostnega Življenja, je Benet prevzel vlogo strojevodje.

Prva postaja – notranji Mir
Zaradi blodnje ob neprespanih dnevih in nočeh, sem se spraševala kako naj človek umiri otroka in dobi sposobnost za spanje. Sin je v meni prebudil dar umetnosti in petja ... nežnih pesmi srca, ki so znale umiriti tako njega kot mene. Tako sem se naučila ne le to, da je prvi temeljni kamen Radostnega Življenja notranja umirjenost, temveč tudi to, da človek ni sposoben umirjati drugih, če predhodno ne umiri sebe. Naučila sem se, da vse kar želimo, da bi storili naši otroci, moramo najprej storiti sami. Druge poti, ki bi bila učinkovita, vsaj na dolgi rok, ni.

Druga postaja – Postavimo se na noge in spreglejmo od kje prihajajo rešitve
Nega sina je bila, vsaj na začetku, zelo intenzivna. Zato nisem imela časa, da bi posegala po tečajih za »že znane rešitve«. Ne! Prisiljena sem bila iskati pot rešitve v srcu – tam, kjer je Modrost prisotnosti mojega sina puščala sporočila ne glede na to, da je bil navidezno negiben in brez fizičnega govora.

Otrok, ki je imel začetno diagnozo popolne negibnosti, je ne le shodil, temveč je postal sposoben prehoditi v naravi po deset kilometrov na dan. Do tega me je vodila pot Notranjega Vodstva, ki je sprva na noge postavila mene, da bi lahko vzorno učila sina. Naučila sem se, da postaviti na noge nas same pomeni, da rešimo vse tiste notranje konflikte, ki nas vodijo v odvisnost. Teh prej še zaznala nisem, kaj šele, da bi iskala rešitve. Nisem se spraševala zakaj sem bila bolno odvisna od mnenj drugih, zakaj me je kritika drugih prizadela, zakaj sem notranjo praznino polnila s hrano ali prekomernim delom, in podobno. Preostalo mi ni nič drugega kot to, da sem se teh odvisnosti začela osvobojati, saj sem se naučila, da je božja roka vsem namenila Srečo in Svobodo. Vprašljivo je le, če smo jo sposobni začutiti in dopustiti.

Tretja postaja – Prostranstvo Ljubezni kot cepivo za avtizem
Avtizem sina mi je nazorno kazal, da se je treba naučiti vključevanja v družbo na pravi način. Spoznala sem, da je pot do družbe pravzaprav pot Ljubezni do vseh in do vsega – tudi tistih, ki nas »motijo«. Ko smo sposobni slednje vključiti v družbo in pri tem čutiti, da so resnično dobrodošli in da jim privoščimo vse dobro kar imamo, smo dosegli resnično odprtost in družabnost. Pot me je naučila ne le sprejeti Benetovega očeta, ki je zgodaj zapustil dom in odšel z drugo žensko, temveč ljubiti njega, njegovo partnerko in njune otroke. Ljubezen nas je pripeljala do tega, da lahko rečemo, da imamo eno – malo večjo – družino. Ko sem korak za korakom reševala podobne življenjske konflikte, se je sin samodejno odpiral. Sedaj otrok samostojno gleda v oči in komunicira. Poleg tega, mi je odkril svoj največji dar: dar Ljubezeni do vseh in vsega. Benet ves čas, in ne glede na to, kje in s kom sva, kaže, da ima VSE rad. Pošilja poljubčke, objema. Nazorno kaže, da je v vsakem nekaj lepega in da je odvisno od nas samih kam bomo usmerili pogled. Če ga usmerimo na ljubezen, se nam vrne ljubezen; če ga usmerimo na težave, se nam vrnejo težave.

Četrta postaja – Razumevanje
Okoliščine so me navdihnile s tem, da bi bilo vredno poiskati tehnike, ki bi spodbujale dar Razumevanja. Kot zavzeti ateist, sem stopila na pot duhovnosti, ki me je srčno presenetila. Modrost nevidnih sil in prisotnost Beneta so v meni spodbudile naravne danosti duhovnih razsežnosti, pa naj si bodo to meditacije, molitve ali pogovor z dušo Beneta. Zame so bile to prej otročje pravljice in popolni nesmisel. S presenečenjem sem ugotovila, da so v Benetu (in meni) prebudile Razumevanje, ki presega fizično, čustveno in mentalno telo. Z uvedbo duhovnih disciplin je otrok začel slediti navodilom in kazati, da razume kaj mu govorim. Pri otrocih, ki so označeni s »hudo duševno motnjo« je to veličastni napredek in začetek vseh možnosti.

Zdrava samostojnost v družbi
Resnično sem lahko hvaležna Benetu za spreobrnitev. Pokazal mi je osnovne temelje Radostnega in Mirnega Življenja, ki so v meni pustili veliko večji in trajnejši občutek notranjega miru, resničnega občutka »biti ljubljena in znati ljubiti«, dobrote in veselja. Pa ne samo tega, temveč tudi obilico modrosti in praktičnih napotkov, da bi tisto, kar se nam je do sedaj zdelo »nemogoče« spremenili v »mogoče«. Predstavljajte si, da se zbudite veseli in polni energije, ker se veselite vsakega trenutka današnjega dne, ne da bi sploh vedeli kaj se vam bo zgodilo. Sproščeno se usedete v avto in odpeljete v »svet«, da bi videli s kom se boste srečali, ljubili in radostili. Ne obstaja prav nič, kar bi vas lahko vrglo iz tira, ker znate ljubiti vse in so vsi dobrodošli. Ne potrebujete »igrač« (kot so kinodvorane, televizija, zabaviščni park, »najboljši« prijatelji, dopust, itd.), da bi se radostili, ker znate videti lepote, ki so vam dane prav tu in sedaj. Predstavljajte si, da je vse to mogoče ...

Hvala Benetu in vsemu Stvarstvu, da me še naprej varno peljete v vlaku in kažete z izkušnjo, da je to mogoče: ne le za izbrance, temveč za vse, ki si tega želijo in so pripravljeni spremeniti določen stare navade mišljenja in delovanja.

Z ljubeznijo do radostnega življenja,
sasa.tasevski@gmail.com