Svetovni voditelji so se zavezali le k "bistvenemu zmanjšanju svetovnih emisij do leta 2050", vendar se jim ni uspelo dogovoriti za specifičen cilj, sodeč po osnutku njihovega sporočila za javnosti, v katerem je navedeno, da se voditelji zavedajo znanstvenega stališča, da "povečanje povprečne globalne temperature nad predindustrijsko stopnjo ne bi smelo preseči dveh stopinj Celzija."

Pomanjkanje vsebinske plati sporazuma, razen izražene želje, da se globalne temperature obrnejo navzdol, pomeni, da se vsa teža odločanja za dosego podnebnega dogovora prestavlja na konferenco v Koebenhavnu letos decembra, ta pa naj bi opredelila podnebni okvir za obdobje od leta 2012 do 2050.

Razvite države se v skladu z osnutkom strinjajo, da je treba "določiti splošen cilj za občutno zmanjšanje svetovnih emisij do leta 2050". A se obenem izogibajo določitvi vmesnega cilja zmanjšanja emisij do leta 2020, saj osnutek navaja le, da se bo splošni cilj redno pregledoval. Izjava celo ne zavezuje niti razvitih niti držav v razvoju k petdeset-odstotnemu cilju zmanjšanja emisij do leta 2050, kar je bilo dogovorjeno na srečanju že v sredo.

Nobena številka ni podana v smislu obsega potrebnih finančnih sredstev za doseganje ciljev. Zelene in razvojne nevladne skupine govorijo o znesku, visokem 150 milijard dolarjev letno, ki bi jih bilo potrebno vložiti v pomoč državam v razvoju, da bi se le-te lahko odzvale na posledice podnebnih sprememb.

Države v razvoju se nočejo zavezati k posebnim ciljem v sedanji fazi, delno tudi zato, ker ne vedo, kakšen delež bremena zmanjševanja emisij se bo zahteval v vmesnem času. Države v razvoju, kot na primer Mehika, zahtevajo, naj se bogate države zavežejo k 40% zmanjšanju ogljičnih izpustov do leta 2020, glede na izhodiščno raven iz leta 1990, tako da državam v razvoju ni bi bilo treba prevzeti odgovornosti za industrializacijo bogatih držav.

Vir: umanotera.org/etc