Nikoli in nikdar ne vsiljujmo svoje poti drugim, kakor tudi ne smemo dovoliti, da bi nam drugi vsiljevali spreminjanje naših nazorov in s tem tudi naše poti. Pravo pot vsakega izmed nas moramo spoznati sami, saj bo samo takšna pot prava. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da smo od rojstva tako bistroumni, da vse vemo in vse poznamo.

Šele z odprtostjo do drugih ljudi in pretapljanja njihovih idej (pametnih, izvirnih) v našo pot, bomo to pot ali ta naš čas oplemenitili in dali več luči našemu življenju. Veliko ljudi je v tem trenutku na razpotju, ne vedo ne kod ne kam, ker jim je ugasnila notranja luč zaupanja, upanja, hrepenenja.

Bodimo mi tisti, ki bomo s svojo lučjo in ljubeznijo izpolnjevali Kristusovo željo in pomagali tistim, ki so pomoči potrebni, pa čeprav se mogoče tudi sami soočamo s težavami. Presežimo jih, kajti blizu nas je nekdo, ki potrebuje vedenje, da v svoji bolečini ni sam. Veliko nas je, ki vemo, kako težko je, če se znajdemo v temi brez prijateljev.

V kakšno pomoč nam je potem ugasnjena svetilka napolnjena z petrolejem. V nikakršno! Mi pa imamo ta ogenj v svojih srcih, s katerim lahko prižgemo ogenj v srcu trpečega človeka. Nekoč sem na TV gledal oddajo o alpinizmu, v kateri je novinar nekega alpinista povprašal, kaj bi želel sporočiti mladim alpinistom, ki so na začetku plezalne poti. Odgovoril mu je približno takole: '' Moja pot me je res vodila preko vseh osemtisočakov sveta srečno, kdorkoli pa bo skušal hoditi za menoj, lahko umre že na polovici moje prehojene poti. Vsak izmed nas ima začrtano svojo pot. ''

Da je odsek poti bil pravilno začrtan, izvemo šele, ko ta del poti prehodimo in se obrnemo nazaj. Ves čas pred tem nam ostaja le zaupanje v svojo odločitev, ki mora biti sprejeta z dušo in srcem, da bo v nas svetila luč, ne pa brlivka, za katero ne veš, kdaj bo ugasnila.